Kot veter, kot sprehod, kot cesta do mesta, …
povsod tam, kjer hodi v svilo odeta nevesta …
Kot sonce, kot svet, čez vesoljske poljane …
Kot misel v barvi ali kjer luč senco vzame …
Najprej poskusim, razmislim, dorečem, vse medtem,
ko samo tečem. Zgodi se tako, mimogrede, ko izvem …
Brezmejnost iz globin prebujena, svobodna, prostrana …
Nekdaj odtujena, sedaj moč v moje roke ponovno predana.
Končno si vzamem, vse mi pripada. Da ljubim
ljubezen brezčasno, to srčno obljubim. Ko zasnubim.
Zaljubljenega sem izbrala, prav ON je moja večna mana,
Z njim sladki nektar pijem, glej vedno več ga je … prelijem …
Ga ni človeka, ki ne klone, postane pred menoj sam Bog.
Pa nisem drugega naredila, kot ljubezen naprej delila.
Vsakdanje ljubim, brez izjem in brez obzirnosti izbire,
Nihče mi več ne uide, od kar spregledala sem vire.
Zaobjemam vse in vsakogar v svoj končno NESKONČEN
svet, ki z ljubeznijo v BITI zaljubljenega vedno bo sprejet!
Simona Babič: VZHOD SONCA – PONOVO SIMONCA
Fotografija: Aleš Boškoski