Štampa
Kategorija: Zanimljivosti
Pogodaka: 687

Po tekmi z Nemci sem v noči na četrtek zelo slabo spal, saj me je takšen poraz prizadel.

Priložnost, kot smo jo imeli zdaj, da premagamo Nemčijo, bomo težko spet dočakali. Gre za ekipo, ki je sestavljena iz igralcev iz najmočnejše lige na svetu, a to so igralci, ki igrajo v srednjem ali nižjem rangu bundeslige, in ne najbolj zveneča imena nemškega rokometa.

Zdaj je težko biti pameten in iskati vzroke za to, kar se je zgodilo, a moja ocena je, da se je v najslabši mogoči obliki pokazalo to, na kar sem najmanj zadnjih deset let opozarjal, a žal nisem bil nikoli uslišan, tudi ne v vlogi predsednika strokovnega sveta. Žal sem pri tem vedno naletel na gluha ušesa. V naši ekipi je tako rekoč vse narobe, odgovornost pa ob tem nima imena in priimka, kar je zelo moteče.

Igralci sami dajejo ocene svojih nastopov, kar se ni zgodilo prvič, čeprav bi morali biti na udaru javnosti in bi o njihovi podobi morala dajati oceno strokovna in laična javnost. Ob tem nihče od določenih »lažnih princev« krivde ne poišče pri sebi, ampak vsepovsod drugje.

Bolj kot analiza same tekme z Nemci in razlog predčasnega odhoda s prvenstva kljub visoko postavljenim ciljem je v duhu tega, kar govori naš predsednik vlade, torej Slovenec sem, ne jamram in iščem rešitve, pomembna slovenska stroka, ki je zadnje čase zelo marginalizirana.

Ta mora zdaj stakniti glave in skupaj s selektorjem, če se bo menedžment rokometne zveze odločil, da mu še naprej zaupa, izoblikovati vizijo in strategijo za delo v prihodnje. Torej – kdo da, kdo ne, kdo je v vsej tej zgodbi lažni princ, pa naj si javnost sliko ustvari sama.

Pri tem je zelo moteče vedenje nekaterih reprezentantov, ki se je najbolj odslikavalo med minutami odmora. Njihovo stanje duha v teh trenutkih je bilo precej drugačno kot pri drugih reprezentancah. Tu predvsem pogrešam večjo osredotočenost ter večji nacionalni naboj in medsebojno povezanost.

Vsi govorimo o nekem dobrem vzdušju, po drugi strani pa imamo reprezentanco znotraj reprezentance. V reprezentanci smo imeli »Hero team«, kot so si nekateri fantje nadeli ime. V njem so bili Zorman, Gajić, Škof ter oba Žvižeja.

Včasih smo rekli, da je največja katastrofa za moštveni šport, če so v ekipi klani, namesto da bi bila ta enotna. Naš ljubi kapetan sicer govori, kako je kot kapetan ne vem kaj, po drugi strani pa je razbijal reprezentanco, saj je naredil ekipo v ekipi. To je zagotovo narobe. Ekipo moramo povezovati, predvsem pa dokončno razčistiti, kakšne so vloge, kdo ima kredit v igri in kdo ne, kdo lahko odloča o nekaterih stvareh.

Če imamo selektorja, ki je glede na svoje igralske dosežke vreden spoštovanja, čeprav kot trener nima tako bleščečih dosežkov, potem je človeka pač treba spoštovati. Zdaj se zdi, da takšne rokometne veličine, kot je Veselin Vujović, nekateri sploh ne upoštevajo, kar se je najbolj videlo ob minutah odmora, ko je bilo včasih videti, kot da govori steni.

Selektorja sicer nočem ščititi. Prvi in odgovorni je seveda on, saj je hkrati tisti, ki mora vzpostaviti vezi v ekipi. Menim, da je stanje v slovenskem rokometu in reprezentanci ocenil preveč površno in zaradi te površnosti preveč napačno ocenil določene sposobnosti in »kvalitete« naših »lažnih princev«.

Potem se mu je zgodilo to, da je bil po tekmi z Nemčijo presenečen nad nekaterimi stvarmi, ki mene sploh ne presenečajo, ker jih že deset let opažam in o njih govorim. Žal je tako, da smo vse parametre rokometa obrnili na glavo. Igra pri nas temelji na tem, česar ne uporablja nobena druga reprezentanca.

Imamo največ srednjih zunanjih igralcev na svetu, okoli katerih se vse vrti in so največji potrošniki žog. Po drugi strani nimamo več niti tega, s čimer smo se hvalili na prvenstvu 2012 v Srbiji, torej hitre in ustvarjalne igre. Reprezentanca je v nekem pogledu naredila korak naprej samo v igri v obrambi, saj dobivamo manj zadetkov kot v preteklosti.

V vseh drugih fazah igre smo nazadovali, ve pa se, kdo je za to odgovoren. Posledično so odgovorni tudi tisti, ki so te odločitve sprejemali. Zdaj je torej treba čim prej dati glave skupaj, saj bomo dvakrat prespali, pa bodo tu že kvalifikacije za OI v Riu, ki so nam glavni cilj.

Menim, da je za te kvalifikacije v reprezentanci treba narediti velik prepih, saj smo bili s precej podobno igralsko zasedbo, kot je bila zdaj, že prevečkrat razočarani. Spomniti se velja tudi na koga, na katerega smo kar pozabili. Še najbolj imam tu v mislih Miladina Kozlino, igralca, ki je v obrambi pokoril vso Evropo in ki ima tudi vrhunske strelske sposobnosti.

Ob tem jamramo, da nimamo levega zunanjega igralca. Če ne želimo, da bi »zafurali« še to zgodbo, je treba na neki način postaviti »vlado narodne enotnosti.« Ljudje se morajo začeti zavedati, da posamezniki tu niso samozadostni, ampak je treba poiskati prave rešitve.

Bolj je pomembno, kaj bomo na osnovi tega naredili v prihodnosti in kakšne poteze bomo potegnili v vseh pogledih. Slovenski rokomet si zagotovo zasluži več. Treba je začeti razmišljati ne o cilju, ampak o tem, kako s pravimi usmeritvami priti do tega cilja ter kako ne klecniti na tej poti.