Štampa
Kategorija: Književnost
Pogodaka: 2911

Mojca Pišek

Charles Simic (1938) je pesnik, esejist in verjetno najbolj plodovit prevajalec pesnikov dežel nekdanje Jugoslavije v angleščino. Na gostovanju v Sloveniji uživa, saj je del njegove prve domovine, Jugoslavije: v Beogradu rojeni Simic se je z družino pri 15 letih preselil najprej v Chicago, potem pa v New York, kjer je poleg pesnjenja postal zaposlen s tem, da »postane pravi Američan«, vse življenje pa ostal »mestni

fant«. Kljub temu kritiki vse do danes ugotavljajo, da njegova poezija odraža vzhodnoevropejsko občutenje sveta, v katerem se plodovito družita tragika in komika. Pogovor tik pred nastopom na festivalu Dnevi poezije in vina je potekal v angleščini, dvakrat obarvani s slovanskima naglasoma.
Charles Simic: Nekoč sem bil reven, še v kino nisem mogel, ničesar nisem imel početi razen opazovati. Nekaj vidiš in v tebi ostane leta. Tako nastane pesem. (Foto: Luka Cjuha)
Kakšen odnos imate do svojega porekla, do dežele, ki so jo vaši starši zapustili?

Manj nostalgičen, kot si morda mislite, a vendarle imam te kraje rad, večkrat sem obiskal Jugoslavijo, med drugim tudi Slovenijo. Prvič sem se vrnil leta 1972, torej 20 let po tem, ko smo jo zapustili. Prvi obisk je bil zelo emocionalen: odraščal sem namreč v središču Beograda in po 20 letih so se me mnogi iz soseske še vedno spomnili kot majhnega fanta, ki se je igral na ulici. Nazadnje sem bil v Beogradu pred petimi leti in spet je bilo zelo emocionalno, saj sem odkrival, da se mene in moje družine praktično nihče več ne spominja. In ljudje, ki se tistega časa danes ne spominjajo več, me na tiskovnih konferencah sprašujejo o tem, kako je bil nekoč videti Beograd, katere stavbe so nekoč stale na mestu današnjih.
Govorite o Jugoslaviji in ne o Srbiji...

Do Srbije nimam specifičnega odnosa, moji starši so se v Ameriki vedno predstavljali kot Jugoslovani. Starši so bili vajeni velikega mestnega življenja, etnično pisanega, svetovljanskega okolja. Tudi v Beogradu so nas obdajali ruska družina, starejši angleški par, pri katerem sem se učil angleščine... Ko je kasneje v 90. vse razpadlo, so me v Ameriki začudeno spraševali, kako to, da prevajam toliko Hrvatov, Slovencev, Makedoncev. Ko sem odkril odličnega pesnika, sem se bolj ukvarjal z odličnostjo poezije kot z njegovim poreklom.
Od začetka pa do danes pišete izključno v angleščini. Se niste nikoli zalotili, da pesem pišete v srbščini?

Tudi odločitev za jezik ni bila zavestna. Nisem mogel punce povabiti na zmenek in ji reči, draga Edna, napisal sem ti pesem, lepo pesem, ljubezensko pesem, a tukaj je hakeljc – žal je v srbščini. Pogledala bi me kot popolnega idiota. Kar koli pišeš, potrebuješ in želiš občinstvo. In jaz sem imel občinstvo le v Ameriki, jaz nisem imel komu pisati v deželi, ki smo jo zapustili. Moja srbščina je pravzaprav pogovorna, ulična, kar morda zveni smešno za prevajalca, a enostavno se ne domislim tako hitro dveh sopomenk v srbščini, kot se v angleščini. Poezija leži zelo globoko v jeziku. Treba je povedati veliko na zelo malo prostora, z zelo malo sredstvi. Ugotavljanje, kako boš to storil, leži v aktivnem ukvarjanju z jezikom, v njegovi neprestani rabi.
Vaš imaginarij pa vendarle pripada Vzhodni Evropi, kot so kritiki o vaši poeziji ugotavljali že zelo zgodaj?

Odraščanje v tem delu sveta v tistem času je bilo seveda zame določujoče. Tu sem preživel formativna leta in brez grozot, ki sem jih videl med vojno in po njej, ne bi bil ista oseba. To sem spoznaval pri vseh migrantih iz vzhodnoevropskih držav: Poljske, Romunije, Bolgarije. Ljudje so za las ubežali tragedijam in o tem pripovedovali šale. Življenje je pač tako, grozno, a s stokom ne bomo ničesar rešili. To je ta odnos do sveta, ki ga imam kljub ameriškemu življenju tudi sam.
Od kod prihaja vaša poezija danes?

Bolj kot konkretne izkušnje, ki bi jih prenašal v poezijo, me zanima enostavno dobra pesem kot cilj in v ta namen zasledujem katero koli misel, besedo, dogodek, svoje strahove, potrebe. Stvari, ki mi enostavno obtičijo v mislih. Verjetno sta dve tretjini mojih pesmi povezani z New Yorkom, četudi danes živim v New Hampshiru. Sem pač mestni fant, ko hodim po ulici in gledam levo in desno, je zame to kot v teatru. Nekoč sem bil reven, še v kino nisem mogel, ničesar nisem imel početi razen ves ljubi dan opazovati. Nekaj vidiš in v tebi ostane leta. Mnoge pesmi koreninijo v čem, kar sem videl leta, celo desetletja prej.
Na primer?

Sploh ne gre toliko za to, kar vidiš, pač pa za mentalno stanje, v katerem si nekaj videl. Spomnim se nekega dne v drugem razredu gimnazije, ko sem šprical pouk. Ker nisem imel denarja in je za nameček še deževalo, so moji plani tistega dne, kakršni koli so že bili, propadli. In tako sem obtičal sredi mesta, pod nekim nadstreškom, smilil sem se samemu sebi, počutil sem se krivega. V meni je bil kompleksen klobčič čustev. Opazoval sem dogajanje na ulici in to se mi je vtisnilo v spomin do podrobnosti, četudi se ni nič posebnega dogajalo. Čustva v meni so naredila iz nedogodka dogodek. Da bi si nekaj dobro zapomnili, moramo biti v tem čustveno udeleženi. Takšna ali drugačna variacija tega prizora je v več mojih pesmih. Pa neki drug prizor sredi julija v 70. na Manhattnu: lepo oblečena ženska objokana priteče iz stavbe in me prosi, da ji pomagam iskati dragulj, ki ga je izgubila iz ogrlice. To sem potem opisal v eni pesmi, a trajalo je 20 let, da sem se domislil zadnjih treh verzov.
Kako gledate na sodobno ameriško poezijo?

Nemogoče jo je klasificirati, ker se je s programi kreativnega pisanja tako namnožila. Veliko je zanimivega, dobrega, a zelo je raznolika, veliko je grupacij. V 60. si lahko takoj izstrelil, koliko je mafijskih družin v New Jerseyju in New Yorku, enako pesnike in njihove skupine, zdaj je obojih enostavno preveč. A ta množičnost preprečuje, da bi kdo zares izstopil, četudi je seznam dobrih zelo dolg. Nihče več ne zaznamuje generacije.