Štampa
Kategorija: Književnost
Pogodaka: 1792

Kaplan-Burovic

Iz sasvim pouzdanih izvora saznajemo da je kapitalno delo akademika, prof. dr Kaplana Burovića KO SU ALBANCI ? prevedeno i na slovenački, pošto je prethodnih godina prevedeno i objavljeno na sve balkanske jezike, pa i na koji svetski. Ono se sada priprema za štampu. Pošto će se objaviti u ograničenom tiražu, svi koji želje da imaju ovo delo, treba da se jave na emajl adresu Ova adresa el. pošte je zaštićena od spambotova. Omogućite JavaScript da biste je videli., na koju treba da pošalju svoju kućnu adresu sa oznakom broja ekzemplara, koje poručuju. Cena po ekzemplaru je 20 euro. U tu cenu je uključena i naplata za poštansku ekspediciju.

Pretplata se vrši unapred na konto Za čitaoce našeg sajta objavljujemo prvo poglavlje ovog dela.


KDO SO ALBANOI

To besedilo sem pisal za Albance, toda kratko, da bi spravil v obtok idejo resnice o njih, da zbudim radovednost ljudi, da bi se distancirali od laži, da bi se distancirali od ponaredkov albanskih zgodovinarjev in bi sprejeli zgodovinska dejstva.2

O dejstvu, da nihče ni imel poguma, da bi nasprotoval mojim pogledom na Albanoi-Albane – niti moji najbolj zagrizeni sovražniki, za katere je zdaj znano, da so takrat, ko sem vpleten jaz, pripravljeni črno narediti belo in belo črno (tak primer je albanski znanstvenik prof. dr. Skender Škupi [Skender Shkupi]!) – jasno priča, da so poskušali dejstva, ki sem jih prikazal v tem besedilu, zamolčati, tako kot tudi sicer glede številnih drugih resnic, ki sem jih osvetlil, zanikajo, da bi kdaj obstajale. Izhajajoč iz dejstva, da albanski zgodovinarji, ki zelo dobro vedo, kako
je z Albanoi-Albani, na eni strani še naprej molčijo, po drugi strani pa nadaljujejo s spletkami in s svojimi popolnoma neznanstvenimi stališči, ponaredki, svojimi zgodovinskimi kompleksi, se bom še enkrat vrnil k temu problemu, z namenom, da poglobim mikrologijo iz leta 1972 in osvetlim še nekatere druge resnice, ki bodo bralcu te študije pomagale dojeti resnico glede Albanoi takšno, kakršna je, in da bodo na podlagi te resnice dojeli tudi mnoga druga dejstva, ki se drugo za drugim navezujejo nanjo kakor členi ene in iste verige, ene in iste resnice.

Prvi omenja Albane in njihovo mesto Albanopolis dobro znani antični geograf in astronom Klavdij Ptolomej (Claudius Ptolemaeus, po 83-168), ki je živel in deloval v egiptovski Aleksandriji. V svojem delu Geographia omenja mnoga plemena in mesta Ilirije, med njimi tudi Albane in Albanopolis, ležeč v zaledju mesta Epidamnos (Durrhachium, Drač, današnji Durrës, obmorsko mesto v Albaniji). Določi mu tudi koordinate: 46° in 41°5’.

Vedeti moramo, da je Ptolomej prvi omenil tudi Srbe.

Obstoj Albanopolisa potrjuje tudi napis, epitaf na spomeniku, ki so ga našli v bližini Skopja v Makedoniji.3 To mesto naj bi ležalo tam, kjer so danes razvaline nekdanjega mesta Zgerdeš v okrožju današnjega mesta Kruja v Osrednji Albaniji.

Ime Albanopolis v grščini pomeni mesto Albanov. Tako to mesto predpostavlja obstoj nekega naroda ali plemena z imenom Albanoi, Albani.
Ta narod bi moral v tistem času živeti v zaledju Drača, kjer je gotovo razvilo tudi neko gospodarsko ali tudi politično dejavnost, saj so ga opazili letopisci in zgodovinarji tistega časa, od koder je zanje najverjetneje izvedel Ptolomej in jih omenil v svoji Geografiji.

Obstoj Albanov nam potrjuje tudi obstoj toponima Kroi Alban (tj. »Studenec Alban«) v bližini vasi Zgerdeš, pa tudi vas Arbana v okolici Tirane, toda ti toponimi so novejši in so reminiscenca na neke druge Arbane, o katerih bomo govorili v nadaljevanju.

Po zelo dolgem predahu se to ime ponovno pojavi v 11. stoletju v obliki Arvanon (Arbanon), ki ga najdemo pri Ani Komneni4, hčeri bizantinskega cesarja Aleksija I. Komnena.

Črnogorski učenjak Gojko Vukčević pravi:
»Dejstvo, da se to ime več kot sedemsto let ni več pojavilo, ne pomeni nujno izginotja tega plemena, ampak njegovo polnomadsko bivanje v planinah in umik iz zgodovinskih dogodkov.«5

Obstoj plemena Albanov v Albaniji potrjuje tudi obstoj Albanov v drugih delih sveta, najprej na Škotskem, potem v Italiji, in nazadnje, na Kavkazu, na obalah Kaspijskega morja v Rusiji.5 Skratka, Albani so kot narod ali kot pleme obstajali in so v 2. stoletju po Kr. živeli v zaledju
mesta Epidamnos v današnji Albaniji.

Albanski in nealbanski zgodovinarji trdijo, da so bili Albani ilirsko pleme, in ga enačijo z ilirskim plemenom Abri, ki je prvič in edinkrat omenjeno v 6. stoletju pr. Kr. pri geografu Hekateju iz Mileta, med Tavlanti na jugu in Helidoni (Chelidonioi) na severu, torej v današnji srednji
Albaniji. Albanski znanstveniki pravijo:

»Mogoče je, da je njihovo ime vezano na reko Hebrus, ki jo omenjajo na severu Durraha, in s korenom imena alb- in arb-, ki se pozneje pojavlja v poimenovanju prebivalcev te oblasti.«7

Za to trditev niso do danes navedli nobenih dokazov. Niti razpravljali niso, čepav so glede teh trditev že dolgo obstajala negativna stališča. Kot primer spomnim na angleškega lorda Georgea G. Byrona (1788- 1824), ki je s svojimi stališči do Albancev odkrito dajal vedeti, da Albanci,
s katerimi imamo opraviti, niso Iliri, kar pomeni, da jih ni treba enačiti z Abri.

Tudi jaz sam sem trdil in še vedno trdim, da Albanci niso ilirsko pleme. Naj navedem dejstva:

1. Absolutno nihče od letopiscev in zgodovinarjev starih časov, ki so navajali ilirska plemena, ne omenja Albanov. Omenjajo Tavlante in kot bratstva Tavlantov ali kot posebna plemena tudi Helidone, Sesarete, Partince [Parthinoi], Abre, Bathiatae (Mathiatae ?), Pirejce [Piraei]
 (Pirusti ?), poleg tega pa tudi traške Brige [Brighi], ki so živeli v zaledju Epidamnosa, ne pa tudi Albanov. In ne samo v tem območju, ampak tudi na drugih območjih, kjer so prebivala ilirska plemena, Albancev ne omenjajo.

Enačenje Albanov z Abri je nemogoče iz več razlogov. Naj nekatere naštejem:

a) Metateza8 B : R je ne samo v albanskem jeziku ampak tudi v grškem jeziku pojav, ki je poznejši, precej poznejši od časa, ko je živel Ptolomej.
Torej ni bilo mogoče, da bi prišlo do premene ABR v ARB, kar so
začetni glasovi imena plemen ABRI in ALBANOI.

b) Tudi če bi za trenutek sprejeli, da se je ABR pri imenu ALBANOI
spremenil v ARB, imamo tudi premeno glasu –R- v –L- (Ptolomej piše
ALBANOPOLIS in ne »ARBANOPOLIS«!): spet fenomen, ki ni neznan
samo v Ptolomejevem času, ampak tudi danes. Albanska fonetika pozna
premeno glasu –L- v –R- (Albanoi > Arban), in to znani filolog Petar
Skok razlaga s »fonemizacijo novogrškega jezika«, ne pa tudi grškega
jezika iz Ptolomejevega časa. Predvsem je premena L : R premena iz
poznejšega časa (7.-8. stoletje), do katere je poleg tega prišlo v jedru plemena
Albanov (s pomočjo Srbov in njihove fonetike, ne pa Grkov, ki so
to premeno zanesljivo dobili od Srbov ali Arbanov, ko so se ti začeli v 12.
stoletju seliti čez reko Škumbini in so se tam, na jugu današnje Albanije,
pomešali z Grki).

Albane [Albanoi] razlikujte od Arbanov (ali Albancev!), za katere
bomo v nadaljevanju videli, da gre za dva različna naroda. Za ves
svet (razen za Grke in za Turke, ki so prevzeli ime Albancev od Grkov!)
ima ime Albancev danes –L- in ne –R-: ALBANESI, in za Albanijo
ALBANIA.

c) Da Albani niso Abri, nam dokazuje tudi dediščina Albanov pri
Albancih, ki nima ilirskih značilnosti, kakor bi moralo biti, če bi bili Albanoi
in Abri isto prebivalstvo! To nasledstvo je popolnoma drugačno,
o čemer bomo govorili v nadaljevanju.

Zdi se, da so v zadnjem času tudi sami albanski učenjaki uvideli, da
njihova trditev, ki je enačila ilirske Abre z Albani, ne zdrži, toliko bolj,
ker povezava imena Abrov z imenom reke Hebrus oddaljuje semantiko
Abrov od pojma alb, ki pomeni bel. V svojih obupnih prizadevanjih,
da bi Albance vsekakor povezali z Iliri, so lansirali novo hipotezo: ime
Albanoi naj bi bil prevod imena Parthinoi = »Bardhinoi« = Albanoi.9
Parthinoi so zares ilirsko pleme, ki je prvič omenjeno leta 229 pred
Kristusom prav v tem območju, kjer zamenja ime Tavlantov, a njihovo
ime nima nič opraviti z izmišljenim »Bardhinoi« = »Albanoi«. Kot je že
znano, so se Partinci tako imenovali po imenu svojega boga, PARTHOS,
katerega so častili, in tako je bilo tudi z mnogimi drugmi plemeni, konkretno
tudi z Dardanci. Kakor Dardanci nimajo opraviti z albanskimi
hruškami (dardhe), tudi Partinci nimajo nič opraviti z albansko belo
(bardh) barvo.

V boju proti Rimljanom ob koncu prvega stoletja pred Kristusom
so Partinci bodisi izginili ali pa so se bili prisiljeni izseliti v druge kraje,
kjer so v naslednjih stoletjih zanesljivo izginili tako kakor vsi drugi Iliri.
Morda je celo prišlo do spremembe njihovega imena PARTHINOI v
»BARTHINOI«, a nobene jezikovne možnosti ni, da bi se ime prevedlo
v ALBANOI, kajti čeprav bi tujci, Nealbani naredili ta prevod, ni bilo
nobenega razloga, da bi to storili tudi nosilci imena »Barthinoi«. Imena
Albanoi ne srečamo samo v napisih in v nealbanskih jezikih, ampak
tudi v jeziku naroda, ki je to ime deformiral v ARBANOI in ARBAN
in pozneje – takrat je šlo pravzaprav že za neki drugi narod – v Arbën
/ Arbër.

Nesporno dejstvo je, da tujci deset stoletij imenujejo Šiptarje [Šćipetari]
ALBANCI-ALBANESI, njihovo zemljo, Šiptarijo, pa ALBANIJA-
ALBANIA, medtem ko se sami niti danes ne imenujejo tako. To
pomeni, da čeprav bi tujci prevedli PARTHINOI v ALBANOI, sami prebivalci,
nosilci imena PARTHINOI, tega ne bi sprejeli. Zatorej se tudi ta
hipoteza albanskih učenjakov zruši kot nemogoča, nesprejemljiva.

2. Glede na to, da imajo Albani in Šiptarji, kot bomo videli v nadaljevanju,
tesno medsebojno povezavo, bi torej v primeru, če bi bili Albani
ilirsko pleme (istovetno z Abri ali s Partinci!), imeli pri Šiptarjih ilirsko
dediščino. Ker pri Šiptarjih nimamo ilirske dediščine10, to pomeni, da
Albani niso bili ilirsko pleme in zatorej tudi niso istovetni ne z Abri ne
s Partinci. Dediščina Albanov pri Šiptarjih ima neko drugo značilnost,
keltsko, o čemer bomo govorili v nadaljevanju.

3. V 4. stoletju pred Kristusom je del Keltov začel potovati, preselili
so se z otoka Velike Britanije (Irska, Škotska-Albion), prekoračili so
Francijo, prišli na Iberski polotok, selili so se tudi prek Švice, Italije in
Balkana in šli dalje proti Vzhodu in Aziji. Na obalah Kaspijskega morja,
v zaledju in severno od mesta Baku imamo pokrajino Albanija, ki se je
tako zanesljivo imenovala po imenu keltskega plemena, ki je tam živelo.
Preden so tja prišli Kelti, se je pokrajina imenovala Kaš. Med to selitvijo
od Albiona na Kavkaz so Kelti na nekaterih krajih ostali dlje časa, in tam
so pustili svoja bratstva in celotna plemena, ki so se pozneje asimilirala
v narode, sredi katerih so živeli, a so med njimi puščali sledove svojega
obstoja.

Kot vemo, so Kelti šli tudi skozi današnjo balkansko Albanijo. Starodavno
ime mesta Skadar, albansko Shkoder, je povezano s keltskim jezikom
Škotov, in pravijo, da naj bi imel to etimologijo: Scot door = vrata
Škotov. Gojko Vukčević misli drugače, da so namreč to ime pustili temu
mestu Kolhi11 ki so približno v istem času kakor Kelti prišli z zahoda in
postavili svoje kolonije na obali Jadranskega morja.

Kakor koli je že bilo, neizpodbitno dejstvo je, da so Kelti šli prek Albanije
in so kakor povsod tudi tukaj zanesljivo pustili kakšno družino,
bratstvo ali del kakšnega plemena, potem pa nadaljevali svojo selitev
proti Vzhodu.

Po mojem (in ne samo mojem !) mnenju so eno od glavnih keltskih
plemen Albanoi – Albani. Sledi tega plemena imamo povsod, od Anglije
in Škotske (britanski Albion) do Kavkaza med Evropo in Azijo.12
Albani so znani iz zgodovine Etruskov in Rimljanov. Srečamo jih tudi
v Franciji in na obalah Dalmacije, vzdolž celotne pot, po kateri so se
Kelti selili proti Vzhodu. In poleg tega ne bomo takoj in aprioristično
vztrajali pri tem, da so Albanoi-Albani naše teme, balkanske Albanije,
keltsko pleme. Toda predstavili vam bomo dejstva, da so kvečjemu keltsko
pleme, nikakor pa ne ilirsko.

a) Albanoi-Albani (ki jih v zgodovini balkanske Albanije iz časa ilirskih
plemen nikjer ne omenjajo !) se pojavijo v zgodovini te Albanije
prav takrat, se prek nje selijo Kelti
b) Rimski letopisec Pompej Torg13 piše :

»Pravijo, da so [kavkaški, op. avtorja] Albanci nekoč prišli s Herkulom
iz Italije z Albanskih gora [Monti Albani ležijo vzhodno od Rima, op.
avtorja], ko je po uboju Heriona gnal njegove črede po Italiji. Spominjajo
se, da so v času vojne z Mitridatom Albani Pompejeve vojake pozdravljali kot
svoje brate.«14

To nam pričuje, da so kavkaški Albani krvno in jezikovno povezani
z Albani iz Italije, kar je popolnoma razumljivo, če imamo pred očmi,
da so nekoč živeli tam in so potem, ko so nadaljevali svojo selitev proti
Vzhodu, pustili tam del svojih plemen, ki so ta jezik ohranila in uporabila
v komunikaciji s temi vojaki, s čimer so dokazala, da so bratje.

Nobenega dvoma ni, da so bili v Pompejevi vojski tudi Albani iz Italije,
ki so se v svojem maternem jeziku sporazumevali s kavkaškimi Albani.
Toda kaj ima to opraviti z Albani balkanske Albanije?

Govorili smo o poti Keltov (Albanov) iz škotskega Albiona prek Italije
in balkanske Albanije do ruskega Kavkaza. Da bi dokazali to povezavo
med Albani balkanske Albanije in Albani kavkaške Albanije, bomo
navedli podatke, ki jih najdemo pri rimskem zgodovinarju prvega stoletja
po Kr., P. Korneliju Tacitu, ki pravi, da je bila »petdeseta legija,« ki se
je bojevala v Armeniji, mobilizirana v Italiji in v Egiptu15. Obstaja mo-
žnost, da so bili med mobiliziranimi v Italiji tudi italijanski Albani, ki so
se zaradi skupnega jezika nedvomno brez težav sporazumeli s svojimi
brati na Kavkazu. Tudi Neron je mobiliziral vojake v rimski provinci
Iliriji, da bi zadušil vstajo v kavkaški Albaniji. Obstaja možnost, da tudi
ta mobilizacija ni bila naključna: vojake Albane iz balkanske Albanije
so mobilizirali z namenom, da bi mogli komunicirati z Albani s Kavkaza.
Da obstaja med Albani balkanske Albanije in kavkaškimi Albani
etnična vez, dokazujejo tudi drugi jezikovni in etnografski podatki, o
čemer podrobno piše črnogorski učenjak Gojko Vukčević v delu, ki ga
navajamo.

Toda to po drugi strani dokazuje, kar smo povedali, namreč, da Albani
niso ilirsko pleme ampak keltsko, da Albani niso isti narod kakor
Abri ali Partinci, da nimajo z njimi nič skupnega.

c) Pri Albancih-Šiptarjih na Balkanu (ki nimajo nič opraviti z Iliri,
niso dediči Ilirov!), imamo očitno keltsko dediščino, ne samo v jeziku,
ampak tudi v folklori, v etnografiji in v antroponimiji. Italo-albanski
učenjak Vinçenc Dorsa (1823-1885), ki se je naslanjal na Gotfrid Leibniza (Gottfried
Wilhelm Leibniz, 1646-1716), je zapisal:

»Da so Iliri (Slovani) in Kelti posodili prvine svojega jezika albanskemu
jeziku, so enako dognali sloviti jezikoslovci «.16

To priznava tudi albanski akademik prof. dr. Ećrem Čabej (Eqrem
Çabej, 1908-1980), ki se je posvečal raziskovanju in analizi keltskih izoglos
v albanskem jeziku17. Od kod balkanskim Albancem, Šiptarjem, ta
dediščina, če ne od keltskih Albanov?! In kako so mogli ti Albani prenesti
keltsko dediščino Albancem-Šiptarjem, če sami niso Kelti, keltska
kri in keltsko pleme?! Tudi Anglež Noel Malcolm, nedvomno velik prijatelj
Albancev, ugotavlja pri njih veliko podobnost s keltskimi šegami
in navadami. Etnografi so to našli v noši, Lord Byron pa jih je enačil s
svojimi Kelti.

Keltska dediščina pri Albancih-Šiptarjih dokazuje, da pleme Albanoi-
Albani pripadajo Keltom.

ARGUMENTA PONDERANTUR, NON NUMERANTUR!18

Kot sem že povedal, ko so se Kelti umaknili iz današnje balkanske
Albanije (v tem času ni obstajala še niti kot Prevalitanija!), je del plemena
Albanoi, vsaj nekaj bratstev, za vedno ostal v okrožju Mata (lat.
Mathis) (Srednja Albanija-Šiptarija), ki je bilo primerno za živinorejo
in obrambo.

Sčasoma so se ti Albani tam namnožili, a so se hkrati začeli sprva
grecizirati, potem pa tudi romanizirati in pokristjanjevati. V prvem stoletju
našega veka so skoraj popolnoma romanizirani, ne pa še pokristjanjeni.
Ker so se v tem času že namnožili in jim okrožje Mat ni več
zadoščalo, so se začeli seliti iz njega in so preplavili okrožja Kruje in
Tirane in asimilirali Grke in Ilire. Najverjetneje so jih podpirali rimski
okupatorji, ki so s svojimi konzuli na čelu v boju zoper Partince in
druge neposlušne narode ali plemena ekonomsko razrušili ta okrožja,
ki so zdaj potrebovala delovno silo, da bi jih bilo mogoče spet pozidati
in nadaljevati z gospodarsko dejavnostjo. Po njihovem imenu so vse to
okrožje začeli imenovati Albanon, medtem ko so mesto, katerega so bili
sezidali, Grki imenovali ALBANOPOLIS, in Klavdij Ptolomej ga je prav
s to grško obliko omenil v svoji Geografiji, ki jo je napisal sredi 2. stoletja
po Kristusu in tako vpeljal v zgodovino keltske Albane balkanske
Albanije-Šiptarije.

V nesrečo Albanov so v naslednjih stoletjih vse konce Balkana, torej
tudi njihov Albanon, pregazila in oropala in razrušila plemena in ljudstva,
ki so jih bizantinski letopisci tistega časa označili kot barbare. Gre
za Gote, Vizigote, Ostrogote, Galce, Sarmate, Alane, Markomane, Hune,
Avare in druge, ki so pobijali narode Balkana in odpeljali s sabo velik
del prebivalstva kot vojne ujetnike in sužnje. Te nesreče so se rešili samo
tisti Albani, ki so se skrili v okrožje Mat, kjer so bili zaprti in izolirani, a
tudi zavarovani pred vandalskimi napadalci, ki so razrušili Balkan.
Konec petega stoletja in predvsem na začetku šestega so v Albanon
prišli Slovani, ki niso rušili in ropali mest, ampak so obdelovali zemljo. S
svojimi družinami so se množično naseljevali na ozemlje Prevalitanije,
kot se je takrat imenovala današnja Albanija, in s svojim majhnim delom
so prodrli tudi v okrožje Mata. Dr. Riste Ivanovski pravi:

»Eden martinešanin mi raskažuva, deka vo Martineš nekogaš živeelo
snažno semejstvo Bogdan (Bogdan e od boga dan, R.I.), koe od tamu ja
držele seta Mak'a.«19

Z izrazom Mak'a označuje R. Ivanovski okrožje Mat, Martaneš pa je
manjše okrožje, katerega del pripada Matu, drugi pa mestu Tirani.
Skupaj s Slovani so se tu naselili tudi Vlahi, ki so v to okrožje prišli z
Vlaške (okrožje v današnji Romuniji). V Matu so Slovani in Vlahi našli
ostanke Albanov, ki so svoje življenje nadaljevali v simbiozi z novimi
prišleki.

Leta 548 so Slovani napadli Durrhachium, kot se je zdaj imenoval
nekdanji Epidamnos. V tem mestu so vladali Bizantinci. Po ostrih bojih
so Slovani prodrli do mestne utrdbe. Bizantinski oblastnik iz Durrhachiuma
je z ladjo pobegnil v Bizanc in tam poročal o zmagi Slovanov,
kar so takoj zapisali bizantinski zgodovinarji v svojih letopisih, ki
so se ohranili do današnjega dne.

Od tod tudi črpam te podatke, ki jih albanski zgodovinarji v svojih
obupnih poskusih, da bi ponaredili zgodovino Albanije in svojega naroda,
preskočijo in zamolčijo.

Vsekakor je zasedba Durrhachiuma, ki so ga od zdaj njegovi novi
gospodarji imenovali Drač, okrepil Slovane, ki so začeli asimilirati in
slavizirati ostanke ilirskih, grških in rimskih prvin, pa tudi same Albane.

Del Albanov pa se je začel vlahizirati. S posredovanjem srbskega
jezika so tudi svoje etnično ime Albani spremenili v Arbani, to ime pa
so Srbi z drugo metatezo svojega jezika preobrnili v Rabani, pozneje,
ko je ime Arban dobilo v drugih okoliščinah neki drugi pomen, pa
tudi drugo obliko – Arben/Arber, so Srbi to preoblikovali v Arbanas.
V 6.-7. stoletju so se Albani/Arbani bojevali za to, da bi preživeli
kot etnos. Po eni strani so bili pod močnim pritiskom Slovanov, ki niso
prevladovali samo politično, ampak tudi številčno in so jih kot takšni
hoteli asimilirati, slovanizirati, po drugi strani pa so bili tudi pod pritiskom
Vlahov, ki so jih hoteli vlahizirati. Višja kultura z romanskim
jezikom (del Albanov je zanesljivo obvladal tudi latinski jezik!) in še
posebej krščanska vera sta bili zanje obramba pred slovansko asimilacijo,
ker so bili Slovani pogani in na nižji kulturni ravni. Toda popolnoma
drugačen je bil položaj v razmerju do Vlahov, ki so bili kristjani
in je bila stopnja njihovega kulturnega razvoja višja od slovanskega.20

Kar pomeni, da so se Albani sicer nekako še upirali slovanizaciji, vlahizaciji
pa so se le stežka.21 Vsa sreča zanje je bila, da Vlahi ne samo, da
niso bili na oblasti, amapk v okrožju Mata tudi niso bili tako številni.
Poleg tega Vlahi sploh niso bili organizirani, še kar zadeva vero, ne.
Živeli so živinorejsko nomadsko življenje in so bili po pokristjanjenju
Slovanov tudi sami v nevarnosti, da se slovanizirajo.

Kot je znano, so v 9. stoletju Bolgari prodrli z obal Črnega morja proti
obalam Egejskega in Jadranskega morja, z vzhodnega Balkana (Trakija)
proti Grčiji in Prevalitaniji. Preplavili so celoten južni in jugozahodni
del Balkana. Z Bolgari so morali priti v okrožje Mata tudi ljudje, ki danes
sami sebe imenujejo Šćipetari, Šiptarji.

Toda od kod so Šiptarji prišli v Trakijo (Bolgarijo)?
To je že drugo vprašanje, na katero smo odgovorili v neki drugi študiji.22
Na kratko: iz Azije so prišli na obale Baltskega morja, od koder
so se skupaj s Slovani selili proti Donavi in so se v 4.-7. stoletju po Kr.
naselili na pobočjih Karpatov in Beskidov (današnja Romunija). Proti
koncu 7. stoletja so skupaj z Bolgari kana Asparuha prestopili Donavo
in so se skupaj s svojimi kozami naselili po pobočjih traških planin (današnja
Bolgarija).

Že omenjeni albanski akademik prof. Dr. Ećrem Čabej meni, da so
Šiptarji prišli v okrožje Mata v 10. stoletju po Kr.

Keltske Albane so pred procesom slavizacije/vlahizacije rešili Šiptarji,
ki nikakor niso Kelti. Ker so bili številčnejši in ker so jih Bolgari,
ki so jih pripeljali v Mat, favorizirali, so Šiptarji Albane (in ne le Albane,
ampak tudi Slovane in Vlahe) podvrgli procesu šiptariziranja.23