Štampa
Kategorija: Istorija
Pogodaka: 3891

Prije deset godina, upravo čim je akademik, prof. dr Kaplan Burović objavio svoje kapitalno djelo KO SU ALBANCI?, koje je odmah počelo da se prevodi na strane jezike, prvenstveno na engleskom, Matej Leskovar, Slovenac i izdavač iz Ljubljane (Založba Ignis), zamolio ga mu dozvoli prevod i izdanje tog djela na slovenački jezik. Autor mu to odmah dozvoljava i uz najveću zahvalnost kaže mu da, sem 10 autorskih primjeraka, ne traži mu ništa. Znači – ne traži mu honorar.

Ne iz godine u godinu, već i iz mjeseca u mjesec, g. Leskovar bi ga uzeo na telefon i po čitave sate ga zadržavao sa praznim diskusijama, remeteći mu ovako red i njegovo svakodnevno stvaranje. Akademik se pitao oklen mu tolike pare za te telefonske razgovore i počeo da sumnja da mu ih ko drugi ne plaća, ili da mu ne prenosi plaćanje njemu.
Među njegovih 143 knjige, koliko ih je do sada objavio, nalazi se i knjiga ANTIVLAŠKA DENIGRIRANJA, napisana i objavljena na albanskom jeziku 2009.godine. M.Leskovar mu tu knjigu odmah traži za prevod i objavljivanje na slovenački jezik. Ustrajno nastojava da ga ubjedi da se zauzme sa prevođenjem te knjige sa albanskog na srpski jezik, sa kojeg bi ga on tobože preveo na slovenački.
Akademik Burović se poče pitati oklen on sazna da je objavio to djelo i, preko svega, kako to hoće da prevede i objavi jedno djelo koje još nije ni pročitao, pa sigurno ne zna ni da li će vrediti da se prevede i objavi na slovenački. Ovo poveća njegovu sumnju u ovog prevodioca i izdavača, pa mu to preko jedne emajl-poruke iskreno i izrazi, pošto je od vremena naučio da mu sabotiraju stvaranje na sve moguće načine ne samo Albanci-Enverovci, već i Srbi-Titoisti, pa i Švajcarci-Stalinisti, dok su francuski Stalinisti istupili protiv njega i preko svog glavnog lista L’HUMANITE, svojim lažima i falsifikatima. Koliko za primjer naglašavamo da mu do danas (Od kad je izašao iz albanskog zatvora 1990!), nijedna albanska izdavačka kuća Albanije i njene dijaspore još nije objavila nijedno novo djelo, a sabotirala mu je to i do spalivanjem njegovih knjiga! Tu je nekakav Dobrivoje Marković iz Njemačke i posebno IK “Legenda” iz Čačka, pa ona “Pešić i sinovi” iz Beograda, pa crnogorske, makedonske izdavačke kuće, koje još uvijek pale sveću Josipu Brozu Titu, ako nisu u vezi i sa albanskom mafijom, demaskirana na svijetskom nivou za persekutiranje i sabotiranje stvaranja Akademika Burovića. Ne samo što mu do danas nisu objavili nijednu knjigu, već ni za preuzete knjige za objavljivanje godinama ga nisu stavljali na znanje da mu ih neće objaviti. Tako su mu faktički sabotirali stvaranje, za što su moguće i plaćeni od albanske mafije, koja se angažovala i kod švajcarskih vlasti da mu oduzmu status političkog enigranta i da ga proteraju.
Matej Leskovar mu se kleo u sveca i u keca da on nije od tih, da će mu prevesti i objaviti ne smo djelo KO SU ALBANCI?, već i ono o Vlasima. I stvarno mu djelo KO SU ALBANCI? prevede, pa i spremi za štampu, posla mu i kopiju da ga ubjedi u svoju iskrenost, sa CIP-om Kataložnog zapis o publikaciji narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(=18) 323.1(=18) i ISBN 978-961-6499-45-3 251148800.
 I pored toga, Akademiku mu jedan unutrašnji glas govorio da ne počne sa prevođenjem djela ANTIVLAŠKA DENIGRIRANJA, već da se bavi pisanjem kojeg novog djela, jer je sve to što čini M.Leskovar uobičajena plaćena sabotacija.
Početkom godine 2012. djelo KO SU ALBANCI? bilo je spremno za štampu. U vezi ovoga te je godine M.Leskovar dao i izjavu preko štampe da je djelo gotovo za štampu. I, po dogovoru, još te godine je trebalo da se štampa.
Umjesto da izda djelo, Matej Leskovar nestate. Nije se više javljao Akademiku ni na telefon niti preko emajla. Uzalud ga Akademik tražio. Pitao je i njegove poznanike gdje je, šta se to desilo sa njim, ali ni oni nisu znali ništa. Tako svi počeše da misle da je jadni Matej preminuo, jer su se ređale godine, a on se nije oglasio.
Tada Akademik odluči da djelo povjeri drugome za štampu i upravo preko sajta TRAGOVI  oglasi pripreme za to. To je bilo negdje sredinom prošle, 2016.godine.
Tada, neočekivano, vaskrsnu od mrtvih Matej Leksovar i javi se Akademiku, poče opet da mu se kune u sveca i u keca da će on objaviti tu knjigu. Iako mu više nije vjerovao, Akademik mu ostavi na raspoloženje svo vrijeme od 3-4 mjeseca, sve do nove 2017, da štampa tu knjigu. Evo prolazi i citava 2017-ta godina, a Matej Leskovar ne smo što ne objavljuje knjigu, već se opet ne javlja ni na telefon niti preko emjalja. Izgleda da je ovaj put stvarno umro, jer i Hristos vaskrsnu, ali – ovaj put – ne i on, Matej.
Oglašujući da mu kao sabotatoru Akademik Burović oduzima pravo štampanja njegovog djela, jer će to djelo povjeriti drugome i da mu nanovo prevede i da mu ga objavi, štampamo ovdje dodatak, koji je tom djelu učinio Matej Leskovar, a koji će se iz kompleksa djela izbaciti, kao i njegov predgovor. Pokoj mu duši i Bog mu podario raj za njegovu angažovanost pod zastavom stalinizma (titoizma i enverizma)!
Danilo DANČETOVIĆ


PRED ZAČETKOM IN NAMESTO NJEGA


O ideološkem rasizmu in koruptivnosti  slovenske kulturne politike - ali zakaj ta knjiga ni prejela subvencije jak rs bralec, ki bo vzel v roke knjigo akademika Kaplana Burovića, Kdo so Albanci?, se bo seveda vprašal: kaj ima slovenska kulturna politika skupnega z albanologijo? Navidez malo ali prav nič - v resnici pa veliko več, kot je videti na prvi pogled. Skupna referenčna točka je: politika. Če je namreč bila albanologija v Albaniji do padca komunizma podaljšek partijske ideologije, je nekaj takšnega tudi s slovensko kulturno politiko. V zadnjih letih odpiranje arhivov kaže na tesno prepletenost med kulturno politiko in delovanjem slovenske Udbe, titoistične ustreznice zloglasnega Hodževega Sigurimija. Brez doušnikov niso mogle Perspektive, brez doušnikov ne more niti PEN. Tako je v zadnjem letu revija Reporter objavila dokumente, ki razkrivajo kot sodelavca Udbe dolgoletnega funkcionarja Ministarstva za kulturo, pisatelja in nekdanjega predsednika PEN, Vena Tauferja (z udbovskim imenom Filozof), ovaduhov, ki so bili v zameno za nespodobne usluge režimu deležni subvencij za kulturo, intervjujev v slovenskih medijih, dobro plačanih sinekur v državnih in paradržavnih ustanovah, od Ministrstva za kulturo pa tja do NUK je bilo še kar nekaj. Druga skupina privilegirancev so biološki potomci komunističnih revolucionarjev: kot primer navajamo vedno zvestega, na prednike in NOB ponosnega Gorazda Kocijančiča in njegov KUD Logos, katerega sodelavci v veliki meri izhajajo iz SZDL-jevskih ali ZKS-jevskih, privilegiranih, levo usmerjenih družin prejšnjega režima, ki jim komunizem ni storil nikoli nič žalega - ali pa jim je celo omogočil napredovanja ter nove in nove ugodnosti. Slike, ukradene pomorjenim, so bile le začetek! Na ta način se je v slovenskem prostoru ustvarila kasta kulturnikov: ljudi, ki jih mediji častijo kot ustvarjalce slovenske kulture, s tem pa jim – ob lažeh o kulturi kot državotvornem nosilcu državnosti malega nezgodovinskega naroda, ki naj bi mu šele NOB prinesla emancipacijo – pridobivajo naklonjenost javnega mnenja, ki jim je pripravljeno priznati pravico do proračunskega denarja. Ti kulturniki - od različnih umetnikov do založnikov - so v veliki meri povezani s tranzicijsko levico in ji ob različnih priložnostih na različne načine izkazujejo lojalnost. Levica slovenskim »kulturnikom« lojalnost in usluge obilno plačuje z denarjem, ki ga državljanom z uzakonjeno krajo ukrade iz proračuna. Biti »kulturnik« na plačilnem spisku »globoke države« (starih sil, moralnih, pravnih in ideoloških naslednikov partije ali UDB-e) se splača.  Tako je, denimo, levičarsko profilirana založba Modrijan (blizu Forumu 21) v letu 2012 dobila od države sofinanciranih 18 knjig, samodeklarirana pedrska (LGBT) založba ŠKUC pa je z državnim denarjem v letu 2012 izdala 9 homoseksualskih knjig. Zavod Maska je od leta 2003 prejel kar 2,4 mio eur, samo v treh letih Pahorjeve vlade (2008-2011) 1,03 mio eur. Od tega od Javne agencije za knjigo 206.000 eur.  Z javnim denarjem je lepo izdajati knjige, kajti izogneš se tržnemu tveganju, nobene odgovornosti ni, stroške ti krije država - še bolj pa je z javnim denarjem lepo bogateti na račun državljanov, posebno če si »kulturnik« ... Ko je vlada Janeza Janše na začektu 2012 napovedala, da zaradi varčevanja ukinja samostojno ministrstvo za kulturo, je truma privilegiranih politkulturnikov demonstrirala proti vladi in proti novemu ministru. Najprej zato, ker so se bali za privilegije, bali so se, da bodo dobili manj proračunskih sredstev in da bodo nekateri privilegiranci izgubili službe. Hkrati so se bali, da bodo do državnih sredstev prišli še drugi, neprivilegirani, takšni, kot je Založba Ignis, ki se za obstoj dokazujejo na trgu in k slovenski kulturi prispevajo veliko, ne da bili kakor koli v breme slovenskemu davkoplačevalcu. Privilegirani »kulturniki« namreč ničesar ne sovražijo tako zelo kot konkurenco in svobodni trg. Zavedajo se namreč, da so sami paraziti in da se na trgu, daleč proč od kulturniških privilegirank v krznenih plaščih, kali neka druga - resnična - kultura, ki bi znala tudi subvencije uporabiti tako, da bi bile čim bolj učinkovite. Konkurenca brez spiskov privilegirancev bi iz tistih, ki danes še vedno nimajo dostopa do javnega denarja, naredila velesilo, današnji politkulturniki pa bi kmalu pristali tam, kjer jim je mesto: v hiralnicah. Kajti bistvo njihovega delovanja je črpanje državnega denarja v imenu kulture in namesto nje. V rušenju Janševe vlade (2012-13) se je v krogih privilegiranih, proračunsko hranjenih kulturnikov oblikoval KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je konec 2012 in na začetku 2013 prispeval svoje napade na nekomunistično Janševo vlado. Ozka kulturniška »elita«  privilegirancev s svojim delovanjem izkazuje zvestobo komunističnim gospodarjem. Napaka vlade Janeza Janše je bila, da ni opravila lustracije in čistke v državnih podsistemih. Žal za to ni bilo soglasja v vladi, za čiščenje parazitov preprosto ni bilo dovolj podpore, kar se je pozneje odrazilo tudi pri rušenju vlade (ki so jo strici iz ozadja s pomočjo Državljanske liste Gregorja Viranta in še dveh levo prestreljenih strank zušili 28.2.2013). Zato se v času nekomunističnih vlad dogaja, da privilegirani kulturniški bogataši demonstrirajo zoper reforme in zoper varčevalno naravnanost vlade, hkrati pa Javna agencija za knjigo RS neprivilegiranim založbam, kot je Založba Ignis, zavrača celo sofinanciranje tako temeljnih del, kot je Ficinova Knjiga o ljubezni - komentar k Platonovemu simpoziju. Razlog? Da založba nima zadostnih referenc (reference, ki jih niso zaslužili na trgu, imajo samo tisti, ki so prisesani na državne jasli in z davkoplačevalskim denarjem,  ki ga niso zaslužili, izdajajo knjige, ki jih na trgu ni mogoče množično prodajati, ter si polnijo svoje zasebne žepe z državnim denarjem in vlečejo ljudi za nos: trg takšnih referenc ne prenese). In da Ficino ni pomemben za slovensko kulturo. Seveda: tako kot ni Kierkegaard, Nietzsche ali Hegel - ki so bili v Sloveniji vedno vsi sofinancirani; ali kot niso pomembni zadnji Mussolinijevi dnevi (vsebina knjige, ki jo je dobila leta 2012 sofinancirano Založba Modrijan). Toda povejmo resnico: takšne knjige država rada financira levičarskim parazitom, sistemsko pripetim na državne jasli, ve se, da Ficino pridobi pomen za nacionalno kulturo v tistem trenutku, ko ga izda založba, ki je del levega kulturniškega lobija. Državni denar je v Sloveniji za (bivše) komuniste in leve fašiste, drugi niso izberljivi. Ta moja ocena ni sad razočaranja: ko sem pisal pritožbo na odločitev JAK RS, sem obširno in sistematično dokazal, da so kriteriji razpisa deloma protislovni, vsekakor pa poljubni, nastavljeni tako, da je mogoče opravičiti vsako manipulacijo in celo vnaprejšnjo izbiro prikazati kot sad nepristranega ocenjevanja komisije. To je mogoče tudi, če se navidezno zagotovi anonimnost prijaviteljev: v slovenskem prostoru, kjer je jasno, kdo kaj prijavlja in s čim se katera založba ukvarja (in kjer se založniki-koritniki poznajo s člani komisije!), je anonimnost samo krinka, ki naj onemogoči ostro kritiko, kakršno sem na JAK RS naslovil v članku Javna agencija za knjigo ali cekini dvornega norca (Demokracija, 30. avgusta 2012, št. 35/XVII, str. 44-47). V teh in takšnih razmerah (in ob pogojih, ki so popolnoma poljubni in omogočajo vsakovrstne manipulacije) je tudi anonimnost prijaviteljev zgolj manipulacija z javnostjo in je kot takšna samo še ena nepoštena maškarada kulturniškega lobija in njegovih koritarskih institucij. Isti ljudje, ki so zavrnili financiranje Ficina, so zavrnili tudi financiranje prve albanologije v slovenskem jeziku, Burovićeve knjige Kdo so Albanci?. Argument? Ideološka (pardon, strokovna) komisija je zapisala takole: »Projekt ne dosega kakovostnega razreda, ki ga terjajo razpisni kriteriji, zlasti kriterij referenc založnika ter pomena in aktualnosti za nacionalno kulturo, zato komisija ne more predlagati sofinanciranja knjižnega projekta« (Odločba JAK RS št. 6130-544/2012/2 z dne 11. 6. 2012). Kdo so torej ljudje, ki menijo, da Ficinova Knjiga o ljubezni in Burovićeva knjiga Kdo so Albanci? nista pomembni za slovensko kulturo? Naštejmo jih po imenu, naj se ve, kdo je odgovoren za to, da v slovenski kulturi dobivajo denar privilegiranci, pogosto založbe s koreninami v komunističnem sistemu in udbovski kulturniki. Ti »najkompetentnejši« člani ideološke (pardon, strokovne) komisije JAK RS, ki skrbijo, da vrhunski projekti neprivilegiranega založnika, kot je Založba Ignis, niso deležni državnega denarja -  so naslednji: Aleš Berger (predsednik), dr. Štefan Vevar (podpredsednik), dr. Mladen Dolar, dr. Matevž Kos, Marko Sosič in Alenka Zor Simoniti.
Ti ljudje - tudi dr. Mladen Dolar in dr. Matevž Kos - trdijo, da Ficinova Knjiga o ljubezni (komentar k Platonovemu Simpoziju), ki je eno od ključnih del renesančne filozofije in književnosti, ni pomembna za slovensko kulturo.
Ob tem velja povedati anekdoto o dodeljevanju državnega denarja. Ko sem se sredi 90. let 20. stoletja odločil, da v slovenščino prevedem veliko Zgodovino antične filozofije I-V Giovannija Realeja, sem se prvič v življenju soočil z delovanjem »strokovnih komisij«. Delo je takat - na zadnjem mestu med predlogi - kandidirala za subvencijo Ministrstva za kulturo založba Mihelač. Izdajo knjige je priporočil prof. dr. Valentin Kalan, ki je menil, da bo Realejeva Zgodovina antične filozofije koristna za študente filozofije na Filozofski fakulteti. Ko je bila subvencija za Realeja zavrnjena, sem se osebno oglasil pri prof. dr. Mladenu Dolarju, takrat predsedniku strokovne komisije na Ministrstvu za kulturo. Presenečen sem vprašal, ali je še vedno ideologija glavni kriterij pri dodeljevanju subvencij, in povedal, da prof. Kalan projekt podpira. Zanj je bil pomemben podatek o podpori prevodu na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - in obljubil je, da bo dal Realeja še enkrat v obravnavo. Naslednji dan je povedal, da je sprejet. Ko je Mihelač propadel, je  Dolar nekaj let skrbel, da je denar za Realeja ostal rezerviran in me je spodbujal, naj poiščem založbo, ki ga bo izdala. Tako je izid mojega prevoda Realejeve Zgodovine antične filozofije pri Studii Humanitatis v veliki meri njegova zasluga. Res je - v letu 2012  nisem poskušal lobirati za knjige, ki sem jih prijavil na razpis, saj sem verjel, da so prijavljeni projekti dovolj vrhunski, da bi morali biti avtomatično med subvencioniranimi. Toda tudi leta 2005, ko sem lobiral (takrat Dolarja ni bilo v komisiji, a je bil član komisije moj dober znanec), ni bilo pozitivnih rezultatov. Obžalovanja je vredno, da dr. Mladen Dolar pri projektih Založbe Ignis v 2012 - morda vsaj pri Ficinu (!) - ni presegel birokratskih in ideoloških okvirov (ali morda okvirov lastnega interesa?), ki jim je zavezan. Vsekakor tudi ta epizoda govori o moči lobijev v slovenski kulturi in osvetljuje, kako poteka odločanje o javnem denarju. Med odgovornimi za to, da Ficino in Burović (kot projekta) v letu 2012 nista prejela proračunskih sredstev JAK RS, ob tem, ko je homoseksualska založba ŠKUC v letu 2012 dobila financiranih 9 homoseksualskih ideoloških pamfletov (homoseksualski ideološki pamfleti so torej nespornega pomena za slovensko kulturo, kajne spoštovani člani »strokovne«, v resnici ideološke komisije JAK RS!), je tudi g. Marko Jenšterle, sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ki je zavrnil pritožbo Založbe Ignis na odločitev JAK RS, da ne subvencionira njenih vrhunskih projektov (tudi te knjige ne, ki jo pravkar držite v rokah) (prim. odločba št. 613-16/2014/4 z dne 25. 7. 2012). Ti ljudje so za svoje odločitve vsaj moralno odgovorni. Celo če se sami pri sebi niso strinjali z odločitvijo komisije, se od nje niso distancirali z ločenim mnenjem, niso odstopili, o umazanih praksah razdeljevanja denarja v slovenski kulturi niso spregovorili v medijih (to je namesto njih storil  Matej Lahovnik, ko je komentiral proteste koritarjev - pardon, kulturnikov - ob ukinitvi Ministrsva za kulturo). Vse to govori o tem, da stojijo za svojim podpisom in stališčem, ki so ga izrazili kolektivno, kot člani  ideološke (pardon, strokovne) komisije, ki jo sestavljajo. Svoje stališče o delih, ki baje niso pomembna za slovensko kulturo, bodo morali pojasnjevati ne le pred zgodovino in novinarji kulturnih redakcij. Zabavno bo, če bo kateri od podpisanih profesorjev predaval študentom o pomenu Marsilia Ficina za evropsko civilizacijo, pa ga bo kakšen študent prekinil: »Gospod profesor, ali vi ne trdite, da Ficino ni pomemben za slovensko kulturo ?« Ti ljudje so tisti, ki odločajo o državnem denarju za slovenske založbe. Založba Ignis navzlic ideološkemu rasizmu članov ideološke (pardon, strokovne) komisije JAK RS nadaljuje z izdajanjem knjig. Izdaja tudi knjige, ki pomenijo preboj v znanosti - leta 2012 je, denimo, izdala knjigo Sodelovanje partizanov z okupatorjem, katera pomeni mejnik v zgodovinopisju, ki se ukvarja z novejšo slovensko zgodovino. Toda cene knjig odražajo dejstvo, da se financiramo sami. Če kdo od bralcev meni, da je ta knjiga predraga, naj se obrne na člane komisije in zahteva denar od njih. Naj jo bralcu subvencionirajo iz svojega žepa. Saj so navsezadnje oni tisti, ki bralčev denar - denar, ki ga je bralcu država zaplenila z davki - popolnoma poljubno dodeljujejo tistim založnikom, ki jim ideološko ustrezajo, koritniškim »kulturnikom« in tistim projektom, ki so njim všeč. Recimo homoseksualski založbi ŠKUC in založbi Modrijan, ki svoje bližine s Forumom 21 ni nikoli skrivala. Verjamem, da slovenski davkoplačevalci niso neumni. Če lahko Založba Ignis dela za slovensko kulturo in izdaja knjige, kot je ta, ki jo pravkar držite v roki, ne da bi bila deležna enega samega evra od slovenske države, potem nihče od parazitov, ki sami sebe imenujejo »kulturniki« (tako pa jih imenujejo tudi režimski mediji) ne potrebuje državnega denarja. Naj se dokažejo na trgu.
Ob tem še ponovimo, da v Sloveniji »kulturnik« ni nekdo, ki bi soustvarjal slovensko kulturo. »Kulturnik« je, kot smo povedali že na začetku, v Sloveniji sopomenka za bogatega privilegiranca, koritarja, delujočega tudi na področju kulturne industrije, ki ga država pod krinko podpiranja slovenske kulture obilno plačuje iz proračunskega denarja v zameno za umazane ideološke ali špicljevske usluge, s katerimi »kulturnik« služi polmafijski organizaciji nekdanje komunistične partije in njenih prisklednikov. Ne le tistih iz preteklosti, tudi tistih (njihovega discipliniranega podmladka!), ki so v zadnjih 15 letih ponovno počrpali denar iz slovenskih bank in povzročili slovenski državi večmilijardno škodo. Od oblasti zahtevamo ukinitev dodeljevanja kulturniških subvencij. Parazitskih kulturniških svetih krav, prisesanih na državne jasli, smo siti!
PS. Morda se bo kdo vprašal, zakaj pišem o zlorabah, namesto da bi se poskušal s programom Založbe Ignis ponovno prijaviti na razpise JAK RS  v letu 2013, za obdobje 2012-2015. Razlog je preprost: JAK RS zahteva od kandidatov za javna sredstva pristojbino, ki je neizbranim ne vrača. Nobenega jamstva ni za spremembo politike, ki bi bila jamstvo, da so kakovostni projekti izbrani in da se preneha uporaba ideološkega kriterija in podpiranje uveljavljenih parazitov. Nasprotno! Dogajanje na ravni države govori o protiofenzivi mračnih levičarskih sil. Odločitev za pristojbino tolmačim v skladu z dosedanjo politiko JAK RS: bedaki, ki verjamejo, da obstaja konkurenca in da delitev denarja ni vnaprej dogovorjena, naj plačujejo, mi pa bomo denar preusmerili, kakor nam odgovarja. Založba Ignis ne namerava sofinancirati pedrskih edicij, tudi ne založb in koritnikov (pardon, kulturnikov), ki so tako ali drugače povezane z UDB-o in partijo. Ne verjamemo v mehanizme za anonimno, politično nevtralno dodeljevanje denarja, ker bi celo vzpostavitev mehanizmov anonimnosti ob dobri obveščenosti članov komisije ne pomenila nič. (Ve se, denimo, da Založba Ignis pripravlja svojo izdajo Marsilia Ficina: člani komisije poznajo nosilce programov, ki jih zanimajo). Ker je slovenska kulturna politika latentno koruptivna - že zaradi svoje ukoreninjenosti v SZDL, ZSMS, ZKS in UDBO, kar dokazuje podpora subvencioniranih kulturnikov neformalni politični opciji bivšega šefa komunistične partije Milana Kučana (kulturniki, idejno ali po delovanju blizu Forumu 21 ali z njim povezanim ljudem) - v sedanjih razmerah ne prepoznavam minimalnih pogojev za uspešno konkuriranje za javni denar, ne glede na vrhunsko kakovost programa Založbe Ignis. Sicer pa so gospodje iz ideološke (pardon, strokovne) komisije svoje povedali. Vsota pristojbnine - enaka ceni za prevoz šestih ne predebelih knjižnih naslovov iz katere koli tiskarne, oddaljene 600-800 kilometrov - bi bila izgubljena. Podarjena levici in njenim potencialno koruptivnim lažistrokovnim članom ideološke komisije! Komisija je s svojimi odločitvami dovolj jasno pokazala, za kaj gre pri JAK in njeni neodvisnosti. Nekateri bližnji prijatelji se tega pisanja bojijo in po teh zapisih nimajo poguma, da bi pri Založbi Ignis kar koli objavili pod svojim imenom. To samo potrjuje, kako velik vpliv ima stara partija na slovensko kulturniško industrijo. Ti ljudje, veliki strokovnjaki in ugledni univerzitetni profesorji, se bojijo za svoj položaj, za subvencije, trepetajo, da ne bodo več dobivali znanstvenih projektov, bojijo se, da bi se soočili z zaprtimi vrati. Tudi to samo potrjuje naše zgoraj zapisane ocene. Levi fašizem ne odpušča! Komunizem tudi ne ... In kje se kažeta birokratska aroganca in ideološka slepota članov ideološke (pardon, »strokovne«) komisije JAK RS? Lahko bi ravnali pragmatično. Založbi Ignis bi dodelili subvencijo za Ficina, za Zgodovino partistične filozofije (še en projekt Založbe Ignis, ki je prvovrstnega nacionalnega pomena) bi se izgovorili, da je preveč obsežen v času, ko je Slovenija v krizi, za preostale štiri prijavljene knjige bi moral razumeti, da v proračunu pač - ni denarja. Ne glede na to, da so naši prijavljeni projekti po kakovosti presegali večino v okviru navedenega razpisa subvencioniranih (!) knjig, bi že zgolj dodelitev subvencije za Ficina naši založbi formalno izpodbila večino naših argumentov. Ideološka slepota v spregi z birokratsko aroganco tega seveda ni videla...
Matej LESKOVAR