Štampa
Kategorija: Umetnost
Pogodaka: 3572

Problematika hrtov

GALGO IN PODENCO IBICENCO - LOVCA, KI ŽIVITA IN KONČATA V BEDI

V začetku 80-ih let prejšnjega stoletja in po vstopu Španije v Evropsko unijo (1986) se je ekonomski položaj v državi izboljšal

in mnogo ljudi si je kupilo stare podeželske hiše s posestvi, podeželski ljudje pa so iskali možnost za izboljšanje svojega položaja. Ti skupini ljudi sta iz ljubezni do lova ponovno začeli vzrejati galge, obdržali pa sta tudi tradicijo obešanja psov ob koncu lovske sezone oziroma - v modernejši različici - prepustitev psov cesti ali zavetiščem.
Tudi v 21. stoletju se kljub modernizaciji in napredku življenje lovskih galgov in podencov ibicencov ni bistveno spremenilo ali izboljšalo.

Večino teh psov vzredijo na pasjih farmah, kjer živijo v obupnih higienskih razmerah in brez zdravstvene oskrbe (brez nujnih cepljenj, antiparazitikov itd.). Španski lovci, imenovani galgueri, svoje galge in podence ne tretirajo kot hišne ljubljenčke, ampak zgolj kot orodje za dosego njihovega cilja.
Ravno zaradi tega ne živijo z njimi v hišah ali stanovanjih, ampak zgolj v kleteh, barakah, majhnih kletkah, ali pa so celo zelo oddaljeni od naselij, kjer živijo v nekakšnih izkopanih votlinah ali bivakih, sezidanih iz kamenja.
Pri tem so seveda povsem neprimerno in slabo hranjeni (dobijo zgolj pomije ali v vodo namočen kruh), največkrat pa so dobesedno sestradani.
Ker je vzreja galgov tako "preprosta" in nenadzorovana, se njihovi lastniki po zaključeni lovski sezoni ne trudijo in ne obremenjujejo z ohranjanjem psov, ker vedo, da bodo do nove sezone zlahka dobili nove.
Za namen lova začnejo galgueri svoje pse uporabljati prehitro, največkrat že pri dopolnjenem enem letu starosti, zato se ni čuditi, da so ob vseh teh neustreznih bivalnih pogojih in neprimerni prehrani že po eni sami lovni sezoni povsem iztrošeni in na koncu svojih življenjskih moči. V povprečju so zavrženi galgi in podenci ibicenci stari dve ali tri leta, če je pes dober lovec, preživi pri lastniku dlje časa in ima več možnosti za nadaljevanje pasme, kljub temu pa le redki živijo z lastnikom do svojega osmega leta starosti. Lovska sezona v Španiji se začne septembra in traja do konca januarja. V tem času španski hrti služijo lovcem zgolj kot "orodje" za lov. Po končani sezoni lova jih zavržejo ali pokončajo na zelo nehumane načine. Domišljija, kako se znebiti psa, pri Špancih ne pozna meja. Za španske lovce je namreč zelo ponižujoče, če njihov hrt ali podenco ni dovolj hiter, kar pomeni, da ne ulovi plena. Kadar pes ne pleni več, se jih znebijo na najokrutnejši in najnizkotnejši način, saj jim predstavlja le orodje, ki ga zavržeš, ko ni več koristno.
Španske dobrodelne organizacije ocenjujejo, da je vsako leto ob koncu lovske sezone zavrženih okrog 50 tisoč lovskih psov. Koliko jih je dejansko, ne ve nihče. Psi, ki so rešeni in pripeljani v zavetišča, so bili največkrat prepuščeni cesti, privezani na tire, pretepeni, povoženi na cestah ali obešeni. Pogosto so na smrt shirani, z v kožo zažrtimi vrvmi in s polomljenimi kostmi ter kažejo očitne znake pretepanja in težke travme zaradi mučenja. V zavetišču se znajdejo celo psice z legli in mladiči, starimi do treh mesecev.

Seveda tudi v Španiji obstajajo organizacije oz. prostovoljna društva za zaščito in pomoč živalim, ki aktivno pomagajo pri reševanju tega perečega problema, seveda ob pomoči organizacij iz drugih držav Evrope. Takšno je na primer tudi naše društvo, saj se trudimo poiskati nove in ljubeče domove zavrženim lovcem. Aktivno delujemo in se po svojih močeh trudimo pomagati tem ubogim psom bodisi z donacijami v gotovini, z zdravili, s hrano in ostalimi poslanimi potrebščinami. Tovrstne organizacije in društva so pomagale zgraditi ali dograditi veliko zavetišč, ki pa so še zmeraj prepolna zavrženih in rešenih psov, kljub temu, da je precejšnje število, še posebej hrtov, že našlo svoje ljubeče domove v mnogih evropskih državah, vključno s Slovenijo. Zelo tragično je tudi dejstvo, da premnogi rešeni psi tudi v zavetiščih niso na varnem. Še zmeraj je veliko vlomov v ta zavetišča, od koder ukradene pse ponovno prodajajo galguerosom, da jih le-ti ponovno izkoristijo za namen lova... Velikokrat jih ukradejo zgolj zato, da jih pretepejo, se izživljajo nad njimi, DA, tudi do smrti ali pa celo zastrupijo…
Začarani krog neizmernega trpljenja teh plemenitih pasjih - hrtjih in podencovskih duš, pa naj tečejo na dirkah kot tekaški psi ali kot hrti lovci dobesedno za svoja življenja, ostaja tako sklenjen in nerešen naši ljubezni in pomoči navkljub. Marsikdo se bo morda vprašal, ja ,kaj pa naj počnem s hrtom, z lovcem ali s tekačem? Iščem vendar družinskega psa! Vsi mi, ki že živimo s posvojenimi galgi in podenci, lahko na to vprašanje odgovorimo le eno: "To so prekrasni in idealni družinski psi."
Predvsem so pa mirni, nadvse vdani, inteligentni in povsem nevsiljivi sostanovalci. Psi, ki izjemno redko lajajo in so močno navezani na ljudi, nežni in ljubeči, tudi do otrok. Agresija je zanje tuj pojem.
Lahko bi rekli, idealni pes za posvojitev, le priložnost in čas mu dajte, da se vam pokaže v svoji pravi luči …

(Avtorica: Larisa Počivavšek