Pred nekaj meseci sem, med drugim, dobil tudi nekaj pikrih komentarjev na svojo kolumno o iskanju zaposlitve v času krize.

Besedilo sem namreč uvedel s primerom študenta, ki se je pred časom sam ponudil, da pride za

nekaj časa brezplačno delat na našo založbo, da bi si pridobil izkušnje, potem pa smo mu, ker nam vest ni dala drugače, že po dobrem tednu njegovega zavzetega dela omogočili plačilo, ne glede na to, da njegovega dela niti nismo nujno potrebovali. Skupni imenovalec kritičnih komentatorjev je bil, da je brezplačno delo nesprejemljivo v kateremkoli smislu.

Ker pa življenje, sploh v Sloveniji, v družbi prinaša različne vloge (enkrat plačuješ ti, drugič te plačujejo drugi), bom tokrat postregel z nekaj primeri o zastonjskem delu, ki ga nekateri za slovensko kulturo in kulturne novinarje opravljajo/opravljamo že dobesedno desetletja.
Kdo dela in kdo je plačan v slovenskem novinarstvu


Nedavno se je pri nas oglasil znanec, prišel pa je po knjigo, ki smo jo izdali lani. Razlog za obisk je bilo povabilo z nacionalnega radia, na katerem se je neki novinar odločil, da bi o knjigi naredil enourno oddajo.

Ker je znanec, sicer avtor lepega števila knjig in ugledna osebnost v domačih kulturnih krogih, že dolgo poznal tako avtorja kot našo založbo, se je na vabilo odzval, da bi s tem obojim naredil uslugo.

A kaj je to pomenilo v praksi? Dejansko to, da si je moral v lastni režiji zorganizirati izvod knjige (torej priti k nam in jo dobiti od nas), jo prebrati (glede na obseg knjige mi lahko verjamete, da je to kar nekaj dela), se pripraviti na pogovor (gre za precej študiozno knjigo, ki zahteva poln angažma), se odpeljati na radio (v okviru svojega neplačanega časa), plačati parkirnino (njegov strošek), na koncu pa v tisti uri pogovora dati vse od sebe, da bi pritegnil in ohranil pozornost poslušalcev.

Kaj je imel od tega on? Ne kaj dosti. Pogovor namreč ni tekel o njem ali o njegovem delu, niti si ni s tem nastopom priboril "vstopnice" ali zagotovila za kak poznejši radijski nastop, ko bo predstavljal svoje stvaritve. Vse, kar je dobil, je nekakšna meglena promocija, kar je karta, na katero tudi nacionalni mediji igrajo že desetletja. Žal pa je tako, da se s to t. i. promocijo ne da plačati nobenih položnic.

Kaj pa je na drugi strani dobil novinar? V okviru svojega delovnega časa je dobil uro kakovostnega programa z uglednim gostom, s katerim radio ni imel nobenih dodatnih stroškov.

Bi moralo biti drugače? Seveda. Plačujemo naročnino, iz katere se financirajo tako plače zaposlenih na televiziji in radiu kot tudi programski stroški, namenjeni produkciji programa.

Določen del programa seveda lahko naredijo novinarji sami, a te viže se poslušalci in/ali gledalci hitro naveličajo, zato je v ustvarjanje programa treba vključiti tudi goste. Je uporaba gostov programski strošek? Žal ne! Uporaba gostov je strošek gostov samih in ti gostje že desetletja financirajo nacionalne kulturne programe iz svojega žepa ter s svojim časom, tako na radiu kot tudi na televiziji.

V takem aranžmaju sem bil na radiu in televiziji v zadnjem desetletju kar nekajkrat tudi sam. Prav zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi vsi, ki na ta način prostovoljno soustvarjajo program, čez noč odpovedali sodelovanje pod takimi pogoji.
Kdo izobražuje televizijske novinarje


Včasih sem se pustil "izkoriščati" raznim televizijskim kulturnim novinarjem (in novinarkam), ki so me v imenu svoje medijske pozicije klicali, če jim lahko na hitro in na kratko kaj splošnega povem o neki konkretni temi.

Nekajkrat sem jim naredil to uslugo, jih založil z informacijami, naslednjič pa potem vseeno namignil, da bi bilo dobro, če bi se izobrazili kar sami. "Obstaja kar nekaj knjig na to temo …" sem ponavadi začel. "Nimam časa!" pa je bil standarden odgovor.

Razumel bi, če bi to rekel nekdo, ki je v tem poklicu šele kratek čas in morda samo začasno, veliko težje pa sem poslušal te izgovore od nekoga, ki se ima za kulturnega novinarja že desetletje in več ter namerava na tem področju vztrajati še naprej.
Ko novinarji slabo opravijo svojo domačo nalogo


Zdaj to sceno od blizu spremljam že skoraj dve desetletji in v tem času se ni spremenilo skoraj nič. Ne vem, kaj si predstavljajo: oddelati celotno delovno dobo, ne da bi se naučili osnov področja oz. branže, ki jo pokrivajo?

Tudi marsikateri pisatelj ali drugi kulturnik bi vam potrdil, da so novinarji pogosto izjemno slabo opravili svojo domačo nalogo in da praktično skoraj ne poznajo avtorja, ki so ga prišli intervjujat, posnet ali predstavit za svoj medij.

Zadnjo cvetko mi je pred kratkim povedal priznani slovenski pisatelj. Takole je rekel: "Pred nekaj meseci je prišla k meni novinarka z 11-člansko TV-ekipo in ker sta tedaj izšli dve moji knjigi, leposlovna in strokovna, sem jo vprašal, zaradi katere knjige je prišla, pa je rekla: 'No, zdaj ste me pa našli!' Ko bi te uboge blondinke vedele, koliko je študija za tako strokovno knjigo! Raven je nizka, več dajo na frizuro kot literaturo!"
Kdo piše članke novinarjem


Žal se to ne dogaja samo na televiziji, ampak na malce drugačen način tudi v časopisih pri resnejših temah. Ničkolikokrat v zadnjih letih sem od kakega novinarja (ali novinarke) dobil elektronsko pismo, da dela prispevek na to in to temo (fino, me veseli, sem si mislil), da bi mi rad zastavil nekaj vprašanj, ker se spoznam na problematiko (skopirana osnova, ki jo je poslal na lepo število naslovov), da lahko odgovorim, kolikor hočem (aha, želi, da se razpišem, da bo izvedel še čim več ozadja), da pa si pridržuje pravico, da bo uporabil samo dele izjave (kar lahko pomeni tudi samo po kakšen stavek).

Kar nekajkrat sem potem zgroženo prebral končni izdelek, v katerem se je novinar skozi besedilo, ki ga je podpisoval kot avtor (v resnici pa je bil, med kompilacijo izjav ljudi, ki jih je spraševal za mnenje, zgolj kreator posplošenih izjav, ki jih je dobil od nas), kazal kot dober poznavalec problematike, o kateri še nekaj dni prej ni vedel skoraj ničesar.

Pozneje sem na take "ponudbe" začel odgovarjati drugače: potrdil sem, da o problematiki vem kar nekaj, da pa ne morem z njim kar takole deliti svojega dela, ne da bi bilo jasno, kdo je kaj izrekel. Nekaj novinarjev je toliko poštenih, da potem z menoj opravijo intervju na to temo, spet drugi poniknejo. Najbrž dobijo koga drugega, da jim polni članke s komentarji, ki jih potem podpisujejo oni.
Obstajajo pa tudi drugačni novinarji


Seveda pa so v novinarski bombonjeri tudi slastni čokoladni bomboni. To so novinarji z visoko moralno ravnijo, nepopustljivo delovno etiko in zagrizenim delovnim standardom. V veliko veselje mi je, da jih poznam. Navdihujejo me, da poskušam tudi jaz kar se da spodobno opraviti svoje delo.

Naj naštejem nekaj primerov.

1. Pred časom mi je filmarski kritiški kolega zatrdil, da mu daje delovno samozavest dejstvo, da je v skoraj dveh desetletjih napisal samo recenzije tistih filmov, ki si jih je pred tem ogledal neposredno v kinodvorani. Samo ogled filma v kinodvorani, torej ogled na tak način, kot so si ga zamislili filmski avtorji, je bil zanj ustrezen, da je potem pisal o njem. Samo občudujem ga lahko.

2. Ko sta lani takle čas k meni prišli novinarki, da bi ob petletnici očetove smrti z menoj naredili intervju, sta o mojem očetu in njegovem delu vedeli (če malo pretiravam) skoraj toliko kot jaz. Vzeli sta si dovolj časa, da sta natančno poizvedeli vse, kar sta želeli, vse posneli in/ali zapisali in iz tega naredili tako dosleden intervju, da pri avtorizaciji nisem imel skoraj nobenega dela. Bila sta novinarki stare šole, kakršnih ne delajo več.

3. Ko je pred poldrugim letom izšla moja knjiga Delaj, teci, živi, se je eden od novinarjev odločil, da bo z menoj na to temo naredil intervju. To je storil v maniri raziskovalnega novinarja – povabil me je na enourni tek po progi, ki jo opisujem v knjigi –, ob tem pa mimogrede preveril resničnost raznih detajlov, ki sem jih zapisal v njej. Gorje mi, če bi v knjigi kaj lagal, v hipu bi to ugotovil in jaz bi se vdrl v tekaški pekel, od koder ne bi več nikoli našel ven. Tako pa sem dobil prijatelja, s katerim danes skupaj tečeva.

4. Sam najraje pišem in berem članke o knjigah, zato me vedno pritegnejo teksti o knjigah, ki sem jih prebral, saj poskušam iz vsebine ugotoviti tudi to, kako detajlno je novinar in/ali recenzent knjigo prebral in preštudiral. Pri dveh novinarjih sem redno presenečen, kako pronicljivo in dopadljivo med seboj povezujeta različne knjige iz istih vsebinskih segmentov ter jih spletata v izvirne sintetične članke. Zavidam jima, da imata za to na razpolago eminenten medijski prostor. Veliko prostora. Če bi lahko, bi z njima takoj zamenjal službo do konca življenja.

5. Poslednja v tem članku je seveda slovenska novinarska veteranka, s katero sodelujem že kar nekaj let, saj že ves čas voluntersko, a popolnoma profesionalno zavzeto piše za revijo Bukla, ki jo urejam. Prispeva eno knjižno recenzijo mesečno in včasih mi pokaže svoj izvod povsem podčrtane ter z raznimi svojimi opombami popisane knjige. Reče mi: "Glej, Samo, tako pa jaz berem knjige."

In jaz samo strmim.