11. avgust 2016 11. avgust 2016 0:01
Nisem bil presenečen, ko sem v Tedniku z dne 18. julija 2016 (ponovitev 23. julija) videl prispevek znane novinarke dr. Rosvite Pesek o Aksentijeviću in njegovih »grehih«.
Zadnja zgodba v oddaji, ki jo je voditelj napovedal, se je glasila približno tako: na današnji dan, 18. julija 1996, se je novinarka Rosvita Pesek spraševala, zakaj niso kaznovani generali, ki so bili poveljujoči
v napadih na ozemlje Slovenije. To se je nanašalo tudi name! Seveda me je taka obtožba prizadela, novinarka je izenačila odgovornost 5. armadnega območja z mojo odgovornostjo in mojimi »grehi« – kakor da bi bil jaz poveljnik ljubljanskega korpusa! Takšno ravnanje je neprofesionalno in do prizadetega nepošteno. V mojem primeru se te obtožbe, širjenje polresnic in neresnic o meni ponavljajo že desetletja, kar me globoko človeško prizadeva! (Enako kot takrat, ko so me na javnem zavodu RTV Slovenija na silo stlačili v kadre tako imenovanega dokumentarnega filma, ki je bil enostranska zlepljenka o Radovanu Karadžiću in vojni v BiH – s čimer so v javnosti vzbujali vtis, da sem osebno sodeloval s Karadžićem! Zaradi tega filma sem tožil glavno in odgovorno urednico informativnega programa.)
V navedenem prispevku v Tedniku je bil novinarkin sogovornik (gost) državni tožilec gospod Anton Drobnič. To, kar je govoril o Aksentijeviću, so bile same neresnice, da ne rečem laži. To, kar je govoril, je povzetek obrazložitve v odločbi MNZ o odvzemu državljanstva (UL RS, št. 1, z dne 11. januarja 1992). Ker nimam državljanstva, po odločbi sodišča ne dobim pokojnine, ki sem jo s 40-letnim delom v Sloveniji in za Slovenijo prislužil. Kljub temu da sem več kot 20 let vplačeval v blagajno ZPIZ Republike Slovenije, pokojnine ne dobim. Nobena država v Evropi in svetu nima takega zakona.
Izjavljam, da nikoli nisem bil član ožjega dela poveljstva ljubljanskega korpusa, posebej pa ne v času desetdnevne vojne, kakor trdi gospod državni tožilec! Zaradi tega nisem bil v poziciji, da planiram, pripravljam in sodelujem v akcijah enot korpusa. Poveljstvo ljubljanskega korpusa je bilo v Metelkovi ulici, sam pa sem bil načelnik Uprave vojaškega okrožja Ljubljana s sedežem na Roški cesti, kjer sem bil ves čas, do premestitve. Za to imam več kot 20 prič!
Uprava vojaškega okrožja je upravni organ, ki je odgovoren za pripravo in izvajanje mobilizacije enot. Uprava nima podrejenih enot, imela pa je oddelek vojakov za opravljanje prijavne službe in pomožne dejavnosti v kasarni. S kom sem jaz napadel Republiko Slovenijo in bil enako odgovoren kot poveljnik strateške enote JLA oziroma korpusa?
Gospa novinarka je bila dolžna, da bi to, kar je državni tožilec govoril, preverila, saj je verodostojnost temelj novinarskega poklica, se pravi: objavljanja dejstev, resnic. Sprašujem se, od kod, čemu takšna pristranskost, da je sicer dobra novinarka ob mojih »grehih« kar »pozabila« na temeljni postulat svojega poklica. V vmesnem času, ko je bila sporna oddaja posneta, do sedanjih njenih ponovitev je bilo dovolj časa in priložnosti, da bi avtorica lahko preverila objavljene trditve – in objavila popravek!
Izjava pa, ki sem jo dal pred kamero še kot poslanec (tedanje) skupščine, objavljena v Šoparjevem Tedniku, ki naj bi po oceni gospe novinarke ilustrirala moj veliki »greh« in ki naj bi bil enak grehu poveljnika ljubljanskega korpusa, drži, to je moja izjava! Tudi danes bi profesionalni vojak, oficir, general moral enako odgovoriti, kajti profesionalna vojska mora spoštovati odločbe, zakone svojega (zakonodajnega!) parlamenta! To je bistvo pravne države.
Drugih mojih domnevnih grehov (???) gospa novinarka ni izpostavila, javno se je pa spraševala, zakaj nisem kaznovan. Sam se sprašujem, zakaj bi moral biti kaznovan, kot da bi poveljeval JLA oziroma ljubljanskemu korpusu.
Milan Aksentijević
upokojeni generalmajor JLA in delegat v prvem večstrankarskem parlamentu Republike Slovenije
