Evo punih pet godina što je spremljen za štampu slovenački prevod kapitalnog dela akademika, prof. dr Kaplana Burovića KO SU ALBANCI, ali se iz koje-kakvih razloga, što nije teško razumeti, ne objavljuje. Spremajući se da taj prevod objavimo u nastavcima na stranicama našeg portala, pretstavljamo čitaocima suptilni pregdovor mag. Darka Regovec.
V veliko osebno čast in zadovoljstvo mi je, da lahko napišem krajšo, a poglobljeno uvodno študijo k slovenskemu prevodu monumentalne zgodovinske, lingvistične, etnološke in antropološke knjige Kdo so Albanci? (Ko su Albanci?) izpod peresa mednarodno uveljavljenega albanologa, balkanologa, literata, književnega kritika, novinarja in političnega zapornika Kaplana Burovića. Ta je bil rojen leta 1934 v plemiški bošnjaški družini v črnogorskem obmorskem mestu Ulcinj. Med letoma 1953 in 1955 je bil glavni urednik književnega glasila Iskra v Beogradu, potem pa se je zaposlil kot učitelj albanskega jezika in književnosti v Tetovu. Leta 1959 je bil zaradi "sovražnega političnega delovanja" obsojen na dve leti zapora, po prestani zaporni kazni pa je emigriral v Albanijo, kjer je nameraval na sovjetskem veleposlaništvu zaprositi za politični azil v tedanji Sovjetski zvezi. Ker pa so se odnosi med državama kmalu po njegovem prihodu v Tirano močno zaostrili – Albanija pod stalinističnim režimom Enverja Hodže je pospešeno zapuščala sovjetski politično-vojaški tabor in se začela intenzivno zbliževati z Maovo LR Kitajsko -, je Burovićev prvotni načrt padel v vodo. Ostal je v Albaniji: na gimnaziji v mestu Lushnja je poučeval zgodovino in književnost, hkrati pa je bil dejaven tudi kot pisatelj in književni kritik.
Zveza albanskih pisateljev je leta 1965 Burovićev roman Izdaja (Tradhtia) razglasila za »najboljši roman v albanskem jeziku v povojnem obdobju«, kmalu za tem pa je bil Burović imenovan za častnega člana Albanske akademije znanosti in umetnosti. Kot pa se je – na žalost zelo pogosto – dogajalo (in se še vedno dogaja) v totalitarnih režimih, je vrhuncu javnega priznanja in slave sledil padec v brezno preganjanja in marginalnosti: leta 1970 je bil Burović zaradi »nedovoljene posesti orožja « ter »vladi in državi sovražne propagande« obsojen na 43 let zapora.
Obe obtožbi sta bili seveda politično motivirani in izmišljeni…Burović je zaporno kazen prestajal v kaznilnici Burrel, ki je imela zlovešč sloves »albanskega arhipelaga Gulag«. Ko se je stalinistični sistem v deželi orlov na začetku 90. let prejšnjega stoletja pričel rahljati, so oblasti Buroviću skrajšale zaporno kazen in mu dovolile, da je odšel v Švico. Od tedaj živi in ustvarja v Ženevi. Kaplan Burović slovi kot eden glavnih političnih oporečnikov v albanski zgodovini 20. stoletja, pričujoča knjiga pa dokazuje, da je tudi vrhunski intimni poznavalec zgodovine, jezika, navad in običajev, predvsem pa nacionalne (nacionalistične) ideologije (mitologije) tega nedvomno najbolj samosvojega naroda na Balkanu, bržkone pa tudi širše.
Slovenske bralke in bralci smo lahko veseli, da smo dobili prevod Burovićeve knjige Kdo so Albanci? prav v obdobju, ko (veliko)albansko nacionalno vprašanje po razglasitvi neodvisnosti Kosova februarja 2008 ponovno radikalno postavlja pod vprašaj geopolitično podobo Jugovzhodne Evrope in posledično resno ogroža mir in stabilnost ne le v tej regiji, temveč v celi Evropi. Navzlic zatrjevanjem visokih predstavnikov držav članic Evropske unije, Združenih držav Amerike in OZN, češ da je Kosovo primer sui generis, nikakor ni mogoče relativizirati ali celo zanikati dejstva, da je bila v tem primeru pravica do samoodločbe priznana etnični manjšini (kosovskim Albancem), kajti matična država Albancev kot naroda je Republika Albanija. Nekdanji državni sekretar za zunanje zadeve Španije Bernardino Leon Gross je ob razglasitvi kosovske neodvisnosti argumentirano svaril evropsko in svetovno javnost: »Resolucija Varnostnega sveta OZN št. 1244 je ponovno potrdila načelo suverenosti in ozemeljske celovitosti Zvezne republike Jugoslavije, načelo, ki ga vsebuje helsinška Sklepna listina. Poleg tega splošnega načela in v nasprotju z novimi republikami, ki so nastale kot posledica razpada Jugoslavije in so imele v skladu z zvezno ustavo iz leta 1974 pravico do samoodločbe, Kosovo ni republika, temveč srbska pokrajina. Zato je resolucija, s katero je kosovski parlament enostransko razglasil neodvisnost pokrajine, v nasprotju z omenjeno resolucijo Varnostnega sveta, ki še vedno velja, nadalje z Ustanovno listino OZN in Sklepno listino helsinške konference.«1)
Do razglasitve neodvisnosti Kosova in zlasti priznanja Kosova kot neodvisne in suverene države s strani ZDA, večine držav članic EU in drugih držav je bil zelo skeptičen tudi priznani belgijski izvedenec za mednarodno javno pravo Bruno Coppieters: ta je dokazoval, da v kosovskem primeru ni bilo izpolnjenih vseh šest kriterijev za upravičeno mednarodno priznanje enostranske razglasitve neodvisnosti (pravična osnova, pravilne namere, zadnja preostala možnost, legitimna avtoriteta, proporcionalnost in verjetnost uspeha).2) Razglasitev neodvisnosti Kosova in njeno priznanje po njegovi oceni nista le mednarodnopravno sporna, temveč prispevata k nadaljnjemu zaostrovanju t. i. zamrznjenih konfliktov na območju nekdanje Sovjetske zveze: »Priznanje kosovske neodvisnosti seveda dodatno poslabšuje diplomatske odnose med Zahodom in Rusijo…Priznanje Kosova bo znatno zapletlo in otežilo reševanje tistih secesionističnih konfliktov, v katerih igra ključno vlogo Rusija.
Kljub vsej retoriki o tem, da je Kosovo unikaten primer, bo kosovski primer odslej v središču vseh razprav o rešitvi separatističnih konfliktov.
Postavilo se bo vprašanje, zakaj EU zagovarja uveljavitev federalnega modela kot rešitev sporov, kakršen je, denimo, tisti v Abhaziji, hkrati pa trdi, da je takšen model neprimeren za Kosovo?«3)
No, ne glede na vse mednarodnopravne in politične pomisleke je neodvisno Kosovo zdaj stvarnost. Pri analiziranju vpliva razglasitve neodvisnosti Kosova na geopolitično dinamiko Jugovzhodne Evrope pa se je treba po moji oceni zavedati, da je poleg 3,5 milijona Albancev v Albaniji in približno 2 milijona Albancev na Kosovu, vsaj pol milijona Albancev naseljenih v zahodni Makedoniji (velikoalbanski nacionalisti to območje imenujejo Ilirida), kakih 50.000 Albancev je državljanov Črne Gore, več deset tisoč Albancev pa živi tudi v strateško pomembni dolini Preševo (»vzhodno Kosovo« v terminologiji velikoalbanskih iredentistov) na jugu Srbije. O tem, kolikšno je število Albancev, ki so naseljeni v grški pokrajini Severni Epir (albansko: Čamerija), soglasje ne obstaja: uradne Atene tako ali tako zanikajo obstoj negrških (nehelenskih) etničnih skupnosti v državi, velikoalbanski nacionalisti iz vrst Fronte za albansko nacionalno
združitev pa trdijo, da v Grčiji živi kar okoli 1,5 milijona Albancev, ki naj bi bili vsestransko diskriminirani ter prisilno helenizirani.
Navedena številka je po vsej verjetnosti občutno pretirana. Britanska albanologa Miranda Vickers in James Pettifer tako ocenjujeta, da živi v Grčiji od 700.000 do milijon Albancev, pri čemer naj bi večino predstavljali ekonomski migranti.4)
Res je sicer, da voditelji Albanije in Kosova nenehno zatrjujejo, da ne načrtujejo združitve obeh držav, da bodo Albanija in Kosovo ter druga z Albanci poseljena ozemlja v Jugovzhodni Evropi »združena le v okviru evroatlantskih integracij«, da je Kosovo »večetnična država« ipd. Vendar je po drugi strani nesporno tudi, da na vseh albanskih ozemljih na Balkanu delujejo dokaj številčna in vplivna politična gibanja, ki se zavzemajo za ozemeljsko-politično združitev teh ozemelj v Veliko oziroma, kot jo po novem imenujejo, Integralno ali celo Naravno Albanijo. Poleg že navedene Fronte za albansko nacionalno združitev, katere vojaško krilo je Albanska nacionalna vojska, imajo odkrito velikoalbanski program še Lista za Naravno Albanijo, Panalbanska skupščina, Druga prizrenska liga, Nacionalni albansko-ameriški svet itn. Pomenljiv je, denimo, podatek, da je Panalbanska skupščina na zasedanju junija 2007 v Tirani soglasno sprejela Teze o finalizaciji nacionalne združitve Albancev, v katerih je med drugim zapisano, da je »neodvisnost Kosova najpomembnejši korak v smeri vzpostavitve skupne albanske države na Balkanu«. Takoj po razglasitvi neodvisnosti Kosova se je v intervjuju za hrvaški tednik
Globus za združitev »obeh albanskih držav« navdušeno zavzel tudi najbolj znani in mednarodno uveljavljeni albanski književnik Ismail Kadare, ki ga slavijo kot »albanskega Tolstoja«, »Balzaca iz dežele orlov«.5)
Jeseni leta 2010 so se v Tirani zbrali predstavniki velikoalbanskih iredentistov z vseh ozemelj na Balkanu, ki so povsem ali vsaj deloma poseljena z Albanci, in ustanovili Listo za Naravno (beri: Veliko) Albanijo, za njenega predsednika pa so izvolili znanega šovinista Koča Danaja. »Mi Albanci iz južne Srbije se pripravljamo, da bomo do leta 2013 oziroma najpozneje do leta 2015 uresničili idejo o ustanovitvi povečane Albanije, « je po vrnitvi iz albanske prestolnice odkrito povedal Orhan Redžepi, samozvani predstavnik Albancev iz Preševske doline.6) Decembra lani pa je Danaj, ki uživa bolj ali manj odkrito podporo večine albanskih političnih strank v Albaniji, na Kosovu in v Makedoniji, politikom in vsem državljanom Srbije, Grčije, Makedonije in Črne Gore poslal skrajno cinično javno pismo z naslovom Naravna Albanija je ponudba miru in stabilnosti, v katerem jih poziva, naj se ne le sprijaznijo z razkosanjem svojih državnih ozemelj, ampak naj ta – v bistvu samouničevalni – proces aktivno podprejo, kajti kot so prepričani Danaj in njegovi somišljeniki, brez vzpostavitve Naravne Albanije ne bo miru, varnosti in blaginje v regiji.7) Trdno verjamem, da bi se morali ob tovrstnih izjavah in načrtih oglasiti alarmi v prestolnicah vseh najmočnejših držav v Evropi in svetu, kajti kristalno jasno je, da bi morebitno implementiranje takšnih etnocentričnih, šovinističnih in ekspanzionističnih konceptov na Balkanu in drugod po Evropi neizogibno pripeljalo do nove vseevropske in svetovne morije.
A že vrsto let smo priče osupljivemu, da ne rečem grozljivemu pojavu: ne le, da ZDA in vodilne države članice Evropske unije (v mislih imam predvsem t. i. veliko trojko – Nemčijo, Francijo in Britanijo) niso storile ničesar, da bi preprečile uresničevanje skrajno destabilizirajočih
velikoalbanskih pretenzij, ampak so s svojo vojaško močjo in političnim vplivom celo odločilno prispevale k njihovi (za zdaj delni) realizaciji.
Spomnimo se brutalne vojaške agresije zoper tedanjo Zvezno republiko Jugoslavijo spomladi 1999, ki je bila izpeljana brez mandata Varnostnega sveta OZN, in dejstva, da so bile prav zahodne velesile ključne pokroviteljice razglasitve neodvisnosti Kosova pred štirimi leti. Postavlja se vprašanje, zakaj so najpomembnejše države Zahoda odločilno prispevale – in to še danes počnejo – k uresničevanju velikoalbanskih načrtov in s tem de facto k zelo verjetni dolgoročni varnostno-politični destabilizaciji Jugovzhodne Evrope in celotnega kontinenta? Se odločujoči krogi v Washingtonu, Londonu, Parizu in Berlinu ne zavedajo, da je uresničitev velikoalbanskega programa bistveni element reislamizacije in reotomanizacije Balkanskega polotoka? Naj navedem samo en pomenljiv opis iz odlične študije o širjenju skrajnega islamizma na Balkanu v zadnjih dveh desetletjih izpod peresa ameriškega raziskovalnega novinarja Christopherja Delisa: »Na glavni turistični ulici v Strugi, makedonskem mestu ob Ohridskem jezeru, bradati vahabistični skrajneži ponujajo saudske knjige, prevedene v albanščino, v Skopju in Tetovu pa na trgih in v knjigarnah mošej odkrito prodajajo dvd-je o džihadu v Čečeniji in o mudžahidih, ki pobijajo ameriške vojake v Iraku.«8) Sapienti sat!
Podporo uradnega Washingtona velikoalbanskim ambicijam je po eni strani mogoče pripisati nasprotovanju geopolitičnim interesom Ruske Federacije na Balkanu (Srbija kot tradicionalna ruska zaveznica v regiji, ameriška sumničavost do Srbije se je v 90. letih dodatno okrepila tudi zaradi, milo rečeno, nespametne zunanje politike Miloševićevega režima) ter obsesivni želji Američanov, da arabsko-muslimanskemu svetu – v prvi vrsti državam proizvajalkam nafte – dokažejo ne le, da niso sovražniki islama in muslimanov, ampak še več – da so njihovi iskreni in zanesljivi prijatelji in zaščitniki. Ta v končni posledici nedvomno samouničevalna želja je med drugim povzročila, da si je Clintonova administracija v prvi polovici 90. let, ko je aktivno posegla v vojno v Bosni in Hercegovini, vztrajno zatiskala oči pred neštetimi dokazi tesne povezanosti bošnjaškega vodstva s skrajnimi islamističnimi organizacijami v muslimanskem svetu in množično prisotnostjo tujih in domačih islamskih skrajnežev v vrstah vojske BiH in paravojaških enot. Upoštevati je treba še izjemno finančno moč albanskega organiziranega kriminala v ZDA in njegovega naraščajočega vpliva na ameriško politično prizorišče.9) Poznavalci politike v ZDA poudarjajo, da že kampanja za izvolitev v predstavniški dom ali senat stane veliko denarja, da o astronomskih stroških predvolilnih kampanj za predsednika ZDA sploh ne izgubljam besed. Dobrodošel je pač vsak dolar, tudi če prihaja iz ne ravno spoštovanja vrednih krogov oziroma ne iz povsem zakonitih poslov…Z vidika širših, naj se tako izrazim, medcivilizacijskih odnosov pa pomeni neodvisnost Kosova kot ključne faze v procesu vsealbanskega združevanja nedvomno krepitev islamskega versko-civilizacijskega elementa v Jugovzhodni Evropi. Drži sicer, da so Albanci kot narod versko heterogeni (nekaj več kot 70 odstotkov jih je muslimanov, ostali so katoličani in pravoslavni) in da so bili od nekdaj znani po presenetljivi verski strpnosti in celo sinkretizmu, vendar ne kaže prezreti naraščajoče prisotnosti skrajno islamističnih »človekoljubnih« združenj, mošej, medres ipd., ki jih financirajo predvsem vahabiti iz držav ob Arabsko-perzijskem zalivu. V tem kontekstu so indikativne navedbe uglednega strokovnjaka za islamistični terorizem Yossefa Bodanskega, da so pripadniki svetovnega omrežja islamističnih teroristov Alkajda igrali ključno vlogo pri oboroževanju in urjenju pripadnikov Osvobodilne vojske Kosova (KLA) konec 90. let prejšnjega stoletja. Alkajda, tako Bodansky, je uporabljala – po navedbah nekaterih poznavalcev to še vedno počne - Albanijo in Kosovo kot izhodišči za svoje operacije v Evropi, glavni nadzornik teh terorističnih aktivnosti na Balkanu pa je bil Mohamed Al-Zavahiri, brat namestnika Osame bin Ladna Ajmana Al-Zavahirija.10)
Izjemno zanimive podatke o prepletenosti velikoalbanskega ekspanzionizma, radikalnega islamizma in organiziranega kriminala je obelodanil tudi izraelski raziskovalec mednarodnega terorizma in dolgoletni obveščevalec Shaul Shay: po njegovih ugotovitvah se je KLA financirala predvsem preko nezakonite trgovine z mamili in prostitucijo. Shay takole opisuje nastanek KLA: »Po razpadu Jugoslavije je bila ustanovljena KLA, in sicer na pobudo albanskih muslimanskih izseljencev v Evropi in ZDA. Ti so prispevali tudi večino začetnih finančnih sredstev. Večji del ustanoviteljev je pripadal skrajnim krogom v okviru albanskega muslimanskega prebivalstva na Kosovu in albanske emigracije po svetu.«11) Visoke vsote denarja so albanskim skrajnežem prispevala tudi panislamsko usmerjena združenja in bogati posamezniki, zlasti iz arabskih držav proizvajalk nafte iz Zaliva. Denar, orožje, hrano in zdravila so razdeljevale predvsem islamistične »človekoljubne« organizacije, ki so operirale – nekatere to počno še danes – na ozemlju Albanije in Kosova (Al-Haramain, Človekoljubna islamska fundacija, Islamska fronta rešitve itd.)
Voditelji velikoalbanskega gibanja na Kosovu, v Albaniji in Makedoniji – podobno kot predstavniki Bošnjakov v BiH – pri komuniciranju z raznimi tujimi javnostmi že od nekdaj vešče uporabljajo dve različni ideološko-politični retoriki: kadar se obračajo na zahodne politike oziroma publike, praviloma govorijo o človekovih in manjšinskih pravicah, o pravici Albancev do samoodločbe, o »evroatlantski perspektivi« Kosova itd. Ko se (najraje za zaprtimi vrati) srečujejo s predstavniki muslimanskih držav in versko usmerjenih organizacij civilne družbe iz teh držav, pa Albance običajno vzneseno prikazujejo kot zveste člane svetovne skupnosti islamskih vernikov (umma), boj za združitev vseh z Albanci poseljenih ozemelj na Balkanu pa kot »islamsko sveto vojno proti nevernikom«, ki naj se konča s »ponovno vzpostavitvijo muslimanske vladavine nad Balkanom« ipd. Kdaj bodo vodilni predstavniki Zahoda končno spregledali to pokvarjeno dvojno retoriko velikoalbanskih skrajnežev?
Kosovo je štiri leta po razglasitvi neodvisnosti in mednarodnem priznanju s strani vodilnih zahodnih držav neodvisna in suverena država samo na papirju, dejansko pa je protektorat ZDA, Nata in Evropske unije. Vodijo ga skorumpirane klanovske oligarhije, ki so dobesedno zraščene z organizacijami organiziranega kriminala: spomnimo se, da je posebna preiskovalna komisija Sveta Evrope pod vodstvom švicarskega parlamentarca Dicka Martyja decembra 2010 ugotovila, da je bil predsednik kosovske vlade in bivši politični voditelj KLA Hašim Tači na čelu t.i. skupine iz Drenice, ki je leta 1999 srbskim vojnim ujetnikom odstranjevala notranje organe in jih preprodajala na Zahodu.12) Ta kriminalna združba se je ukvarjala tudi z organiziranjem prostitucije ter trgovino z drogami in orožjem. Tači je nemudoma ogorčeno zavrnil te težke obtožbe in obljubil, da bo javnosti v kratkem predstavil dokaze, ki bodo »povsem oprali moje ime in čast«, vendar te obljube še do danes ni izpolnil. Tudi gospodarske in socialne razmere na Kosovu so vse prej kot rožnate: v zadnjih letih je sicer zaznavna rast BDP, vendar je po podatkih Svetovne banke od 40 do 60 odstotkov delazmožnega prebivalstva brezposelnega, preživetje večjega dela prebivalstva pa je odvisno od t. i. sive in črne ekonomije ter denarja, ki ga pošiljajo njihovi sorodniki na delu v tujini. Slabo gospodarsko in socialno stanje je odlična podlaga za širjenje skrajnega islamizma, ki je privlačen zlasti za mlade ljudi brez prave življenjske perspektive.
Ne trdim sicer, da je udejanjenje scenarija ozemeljsko-političnega združevanja vseh z Albanci poseljenih ozemelj v Jugovzhodni Evropi neizogibno, vendar kot lahko vidimo, obstajajo številni resni indici, ki kažejo v to smer. V tem kontekstu je treba omeniti tudi, da so odnosi med makedonsko večino in znatno albansko manjšino (dobra četrtina prebivalstva) v Makedoniji kljub avgusta 2001 podpisanemu sporazumu iz Ohrida, ki je Makedonijo de facto spremenil v bietnično (makedonsko-albansko) državo, še vedno napeti in prežeti z nezaupanjem. Francoska poznavalka medetničnih odnosov v Jugovzhodni Evropi Nadege Ragaru poudarja: »Kljub dramatičnim spremembam, ki so se zgodile v Makedoniji po oboroženih spopadih leta 2001, med obema glavnima etničnima skupinama še naprej vlada nerazumevanje, njuni pripadniki pa imajo zelo različna stališča o naravi konflikta in o (ne)uresničevanju t. i. ohridskega sporazuma. Nekateri pripadniki makedonskega naroda sicer priznavajo, da so bile vsaj nekatere albanske zahteve legitimne, večina Makedoncev pa je v kompromis privolila le zato, da bi se s tem preprečilo nadaljevanje oboroženih spopadov.«13) Pred dvema letoma sem osebno spoznal visokega makedonskega funkcionarja, ki pa je po rodu Albanec. Potožil mi je, da je skupno bivanje obeh narodov »podobno zakonski zvezi, v kateri ne le, da ni ljubezni in razumevanja, ampak v njej vlada komaj prikrito sovraštvo«. Po njegovi oceni je »samo vprašanje časa, kdaj bo pod Šar planino spet močno počilo«.
Ozemeljsko-politična razdeljenost albanskega etnosa je v dobršni meri posledica dejstva, da so pretežno muslimanski Albanci, ki so bili vse do t. i. balkanskih vojn v letih 1912-1913 zvesti in zlasti v primerjavi s pripadniki pravoslavnih narodov na Balkanu privilegirani podaniki Otomanskega imperija, šele v zadnjih desetletjih 19. stoletja razvili precej šibko nacionalno zavest in nekatere nacionalne ustanove. Tako se je v Prizrenu junija 1878 zbralo 300 delegatov iz vseh povsem ali večinsko albanskih območij v okviru Otomanskega imperija: sklenili so, da se bodo z vsemi sredstvi borili zoper ozemeljsko-politično fragmentacijo albanskih ozemelj, ki se je zdela zaradi hitrega propadanja Otomanskega imperija in politično-ozemeljskih teženj pravoslavnih narodov na Balkanu vse bolj neizogibna. Prizrenska liga je bila prva politična organizacija z vsealbanskim programom, a še vedno s številnimi elementi panislamizma in otomanskega lojalizma. Srbski zgodovinar Slavenko Terzić celo meni: »Velikoalbanski politični koncept v svoji izvorni in avtentični obliki je bil povsem prežet z duhom panislamizma in skrajnega političnega islama.«14) Tudi albanski strokovnjaki priznavajo, da je bila Prizrenska liga sprva predvsem panislamsko in otomansko usmerjena. Neodvisna albanska država je bila razglašena novembra 1912, za njeno mednarodno priznanje pa sta se na t. i. veleposlaniški konferenci v Londonu zavzemali predvsem Nemčija in Avstroogrska, ki sta tako hoteli preprečiti ozemeljsko širitev ruskih zaveznic Srbije in Črne gore proti jugu. Na tej konferenci so bile julija 1913 določene tudi meje nove albanske države, s katerimi pa velikoalbanski nacionalisti nedvomno niso mogli biti zadovoljni.
Odkrito je treba priznati, da so bili kosovski in makedonski Albanci v Srbiji – po združitvi Južnih Slovanov 1. decembra 1918 pa v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji – izpostavljeni diskriminaciji, preganjanju, zaplembam premoženja in tudi fizičnim likvidacijam s strani srbskih (jugoslovanskih) oblasti in zlasti skrajnih velikosrbskih organizacij. Tega početja nikakor ne želim opravičevati, kljub temu pa je treba dodati, da je šlo za maščevanje za dolga stoletja okrutnega otomanskega nasilja nad tamkajšnjimi Srbi, pri katerega izvajanju so imeli glavno vlogo (muslimanski) Albanci. O podcenjujočem stališču uradnega Beograda do Albancev in njihovih nacionalnih ambicij pa največ pove izjava, ki jo je za francoski časnik Temps že jeseni 1912 dal tedanji predsednik srbske vlade Nikola Pašić: »Ta plemena še danes živijo primitivno in brez kulture, so v stalnih sporih med sabo, nikoli v zgodovini pa niso imela kakršnega koli skupnega življenja. Ta plemena so razdeljena na tri religije, nimajo svoje književnosti, niti kakšne preproste bukvice ne. Očitno je, da niso sposobna samostojnega razvoja. Najboljša rešitev bi bila, da bi se z Albanci ravnalo tako, kot se je že v srednjem veku: tedaj so vstopili v okvir bizantinske in srbske države, brez posebnih privilegijev, vendar sta obe državi spoštovali njihov jezik in narodno individualnost.«15)
Velikoalbanski iredentisti so vnovič prišli na svoj račun potem, ko so sile osi na čelu z nacistično Nemčijo in fašistično Italijo aprila 1941 napadle Jugoslavijo, ki je potem kmalu kapitulirala16) in razpadla. Velika večina Kosova, pretežni del zahodne Makedonije ter deli Črne gore so bili vključeni v razširjeno Albanijo, ki pa je bila italijanski protektorat.17)
Pronicljivemu opazovalcu albanske zgodovine ne more uiti očitno dejstvo – temeljna albanska strategija preživetja v pretežno nenaklonjenem geopolitičnem okolju skozi zgodovino je, da se tako izrazim, strategija podrejenega sodelovanja s trenutno hegemonsko silo v regiji in širše.
Dolga stoletja je bil to Otomanski imperij, v 20. stoletju pa so to vlogo – deloma zaporedoma deloma istočasno - igrale Avstroogrska, Nemško cesarstvo, fašistična Italija, nacistična Nemčija, Sovjetska zveza, LR Kitajska (od leta 1958 do 1970 zaščitnica Albanije pod vodstvom Enverja Hodže), trenutno pa ZDA. Katera velesila bo naslednja »velika sestra« Albancev? Morda vnovič Turčija s svojimi neo-otomanskimi ambicijami tudi na Balkanu ali spet LR Kitajska, ki je že druga najmočnejša država na svetu, njen nesporni cilj pa je izpodriniti ZDA s položaja globalnega hegemona?
Po 2. svetovni vojni je Kosovo, kot je znano, postalo avtonomna pokrajinav okviru Srbije, ki je bila največja in najštevilčnejša republika jugoslovanske socialistične federacije. V tem obdobju so bili vzpostavljeni tako rekoč vsi pogoji za rešitev kosovskega vprašanja v skladu z velikoalbanskimi ambicijami: takoj po koncu vojne je jugoslovansko vodstvo na čelu z Josipom Brozom več deset tisoč Srbom, ki so jih velikoalbanski fašisti med vojno izgnali s Kosova, prepovedalo vrnitev na domača ognjišča. V 50., 60. in 70. letih, ko se je Albanija vse bolj pogrezala v brezno paranoidne stalinistične diktature, se je na Kosovu po ocenah poznavalcev naselilo okoli 150.000 »političnih beguncev« iz Albanije, ki so brez težav pridobili jugoslovansko državljanstvo, službe, stanovanja ipd.
Strinjam se s Terzićem, ko poudarja: »Cel niz odločitev, ki jih je sprejelo 1914 godine, knjiga prva (Ljubljana 1989), str. 94.
Titovo komunistično vodstvo, je jasno kazal, da je bilo to konsistentno pri izvajanju svoje strategije slabitve srbskega dejavnika v Jugoslaviji, pri tem pa je albanski dejavnik igral pomembno vlogo.«18) Z zvezno ustavo iz leta 1974 je Kosovo de facto postalo sedma jugoslovanska republika oziroma druga nacionalna država Albancev, z lastno televizijo, univerzo in celo akademijo znanosti in umetnosti …V vseh teh ustanovah se je govorilo izključno oziroma vsaj pretežno albansko.
Del krivde za svojo izgubo Kosova nosijo sami Srbi: celo povojno obdobje so se pospešeno izseljevali iz te svoje nekdanje južne pokrajine.
Deloma zaradi bolj ali manj odkritega nasilja in pritiskov albanskih skrajnežev, predvsem pa zato, ker so zase in za svoje otroke videli bogatejšo in prijaznejšo prihodnost v Beogradu, Nišu, Kragujevcu, Novem Sadu … S partijsko ideologijo »bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti« zaslepljeno srbsko vodstvo se je dolga desetletja izogibalo odkriti in poglobljeni debati o medetničnih odnosih na Kosovu in vse do vzpona Slobodana Miloševića na oblast leta 1986 ni storilo tako rekoč ničesar, kar bi lahko spodrezalo korenine velikoalbanskemu iredentizmu. O trpljenju tamkajšnjih Srbov so glasno govorili zgolj Srbska pravoslavna cerkev, Srbska akademija znanosti in umetnosti in nekateri srbski književniki (predvsem Dobrica Ćosić, Matija Bečković in Antonije Isaković); ti pogumni in častni posamezniki ter inštitucije so bili posledično sankcionirani in stigmatizirani kot »velikosrbski šovinisti «, »podpihovalci mednacionalnih sporov« itn. Če h temu dodamo še visoko rodnost Albancev, je kot na dlani sklep, da bi Srbi Kosovo (ali vsaj del te pokrajine) lahko obdržali le, če bi takoj po razpadu SFRJ leta 1991 odločno in z vsemi sredstvi obračunali z velikoalbanskimi silami in če bi v 90. letih vodili skrajno preudarno zunanjo politiko. Režim Slobodana Miloševića pa ni bil sposoben niti enega niti drugega.
To vrhunsko znanstveno delo Kaplana Burovića je mogoče pravilno razumeti le, če poznamo zgodovinsko ozadje in geopolitično umeščenost albanskega nacionalnega vprašanja na Balkanu, regiji ki že dolgo časa po pravici velja za »sod smodnika«. Burović v pričujoči knjigi z neštetimi prepričljivimi argumenti dokazuje, da je nacionalna identiteta Albancev, torej naroda, ki se – objektivno gledano – ne more pohvaliti s kakimi slavnimi predniki in čigar skupna nacionalna zavest se je za evropske razmere razvila zelo pozno, zasnovana pravzaprav izključno na nacionalistični mitologiji o ilirsko-albanski etnični, jezikovni in kulturni kontinuiteti. Po tej megalomanski mitologiji so Albanci »najstarejši in najuglednejši narod na Balkanu«, še več - tudi svetovni osvajalec Aleksander Veliki naj bi bil »ilirsko-albanskega rodu« ipd. Najbolj skrajni velikoalbanski šovinisti celo trdijo, da naj bi Albancem kot domnevnim dedičem Ilirov pripadalo celotno območje, ki so ga v antiki poseljevala stara ilirska plemena (večina Jugovzhodne Evrope)! Četudi so Burović in številni drugi ugledni albanologi že prepričljivo ovrgli teorijo o ilirsko-albanski kontinuiteti,19) pa albanski »znanstveniki« še dandanašnji ad nauseam ponavljajo te nacionalno-mitološke konstrukte. Pri produciranju precej komičnih nacionalističnih fantazem se lahko z Albanci na Balkanu kosajo samo naši južni sosedje Hrvati; naj vas spomnim, denimo, na mit »o tisočletni kontinuiteti hrvaške državnosti«, ali pa na priljubljeno Tuđmanovo krilatico o Hrvatih »kot enem najstarejših zgodovinskih narodov v Evropi«. Same megalomanske zgodovinsko-politične fantazme, za katere v realni zgodovini ni nobenih dokazov …Burovićevo knjigo toplo priporočam slovenskim bralkam in bralcem, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov zanimajo za Balkan, tamkajšnje narode in njihovo zgodovino. Konec koncev smo s temi narodi dolga desetletja delili skupno - tako dobro, kot tudi slabo - usodo v okviru obeh jugoslovanskih držav, pa tudi danes ostajajo naši sosedje, gospodarski, politični, znanstveni in kulturni partnerji, številni Slovenci in drugi slovenski državljani pa so s temi ljudmi tudi sorodstveno povezani. Zavedati pa se moramo, da so mir, stabilnost in skupna evropska prihodnost Balkana lahko utemeljeni zgolj na zgodovinski resnici, četudi je ta za koga neprijetna ali celo boleča. In Burovićeva knjiga je izjemen prispevek k zgodovinski resnici o tej turbulentni in nesrečni, a vendarle tudi neverjetno pisani in radoživi regiji.
V Ljubljani, 25. januarja 2012
mag. Darko Regovec
____________
1) Bernardino Leon Gross, ≫Zakaj Španija ne bo priznala Kosova≪, v: Delo (26. Februar 2008), str. 5.
2) Več v: Bruno Coppieters, The Recognition of Kosovo: Exceptional but not Unique, v: What is ≫Just≪ Secession? (Is Kosovo Unique?), ESF Working Paper No. 28 (Bruselj 2008), str. 7.
3) Coppieters, The Recognition, nav. d., str. 5.
4) Več v: Miranda Vickers, James Pettifer, The Albanian Question: Reshaping the Balkans (London 2007), str. 47-49.
5) Več v: Janja Franko, ≫Kosovo se treba ujediniti s Albanijom≪, v: Globus (22. Februar 2008), str. 94-98.
6) Navedeno v: http://www.balkaninsight.com/en/article/greater-albania-to-be-formed-by-2013-south- ...
7) Več v: http://www.nacionalalbania.com/2011/12/18/natural-albania-is-an-offer-for-peace-and-stability-dr-koco-danaj-leader-of-the-list-for-natural-albania/
8) Christopher Deliso, The Coming Balkan Caliphate: The Threat of Radical Islam to Europe and the West (Westport 2007), 160.
9) Več v: http://www.bulgaria-italia.com/fry/docs/bworks.htm.≪
10) Več v: Yossef Bodansky, Mož, ki je napovedal vojno Ameriki in korenine islamskega terorizma (Ljubljana 2001), str. 239-241.
11) Shaul Shay, Islamic Terror and the Balkans (New Jersey 2009), str. 81.
12) Več v: http://en.wikipedia.org/wiki/Organ_theft_in_Kosovo.
13) Nadege Ragaru, ≫The Former Yugoslav Republic of Macedonia: between Ohrid and Brussels≪, v: Is there an Albanian question?, Chaillot Paper 107 (Pariz 2008), str. 42.
14) http://www.rastko.rs/kosovo/istorija/sanu/GrtAlb.html, 2
15) Navedeno v: Srbija i Albanci: pregled politike Srbije prema Albancima od 1878. do
16) Danes sicer za kapitulacijo vemo, da se ni zgodila. Podpis kapitulacije je bil spretno organizirana propagandna maškarada, podpisniki so bili vojni ujetniki, vlada in suveren pa sta na dan podpisa kapitulacije zahtevala od narodov in vojske Jugoslavije, da nadaljujejo z bojem zoper okupatorja, in ponovno zatrdila, da Jugoslavija ostaja del zavezniške protihitlerjevske koalicije. Op. ur.
17) Več v: Paulin Kola, The Search for Greater Albania (London 2003), 22-30.
18) http://www.rastko.rs/kosovo/istorija/sanu/GrtAlb.html, 7, 8.
19) Več v: Alexandru Madgearu, The Wars of the Balkan Peninsula: Their Medieval Origins (Plymouth 2007).
