Napisal: MItja Kunstelj

Lepa Urška je ob Janši stala,
ob Janši stala in premišljevala:

»Zakaj norica sem ga vzela?
Zamisel je bila nezrela.
Lahko bi drugega imela,
ob njem ne bi tako trpela.
Mi lepše bi bilo brez njega,
užila dosti manj bi zlèga.
Sedaj težko ga zapustim,
čeprav močno si to želim.
Misel ta zares je sladka,
a meni, revi, ni povratka.
Rodila sem mu Črtomira,
ni b´lo dovolj, mi ni dal mira.
Sedaj mu nosim novo dete,
dovolil ni, da jem tablete.
Mu vera to prepoveduje,
a tudi meni to ni tuje.
Kot hoče on, tako živim,
če ne, po glavi jih dobim.
Urgenco redno obiskujem,
pomoč zdravniško potrebujem.
A tudi on si zdravi glavo,
neozdravljivo ima težavo.

Kot zdravnica dobro vem,
kaj takšnim je ljudem,
ki prepričani so v to,
da o vsem največ vedo.
Komplekse zdravi se težko,
ti možgane kvarijo močno
in ko možgani so v okvari,
človek zaživi v utvari.
Potem predstavlja si stvari,
ki v resnici sploh jih ni.
Janez moj živi v utvari,
da edino on je pravi,
ki lahko s težavami opravi,
da lahko blaginjo da ljudem
in sanja še o marsičem.
To so blodnje bolnega moža,
le egoizem in pohlep
ter sovraštvo žene ga.
Nemudoma je treba pravo
rešitev najti zanj in za državo.
Če se reši ga država,
bi to bila rešitev prava.
To bi bila rešitev tudi zame,
če hudič me prej ne vzame«.