Pismo nekoga, čigar starši so se zaradi njega odrekli vsemu v življenju …
Ne samo da oni tega ne potrebujejo, ampak jim s tem tudi škodujete. Koliko zgrešenih usod, zlomljenih src, žalitev in nerazumevanja! Gledam ženske, ki se zaradi otrok odrekajo vsemu

v življenju. Gledam te otroke, zaradi katerih so se njihove mame vsemu odrekle. Ta prizor je žalosten …

Peter

Mama je sama vzgajala Petra. Nikoli se ni vdala, sinu je dala vse, kupila mu je stanovanje, plačala fakulteto. Postal je krasen in uspešen moški. Sedaj ima petdeset let. Nikoli se ni oženil, nima otrok. Vse življenje se trudi, da mami vrne dolg, za katerega ni prosil. Ne uspeva.
Katarina

Katarinin oče je delal dan in noč zaradi otrok. Imel je velike načrte – še posebej za hčerko. Ona je bila pametna. Predstavljal si je, da bo postala zdravnica. Vpisal jo je na fakulteto. Katarina se je izpisala. Želela je živeti svoje življenje. Na svoj način. Hotela je postati umetnica. Oče jo je poskušal spametovati in ji je izstavil račun. Na računu je bilo vse: koliko je stala šola, klubi, zasebne ure, obleke, hrana … in zahteval, da naj mu dolg povrne. Ni treba posebej poudarjati, da Katarina očeta ni nikoli več videla. Od takrat je minilo preko trideset let …
Ilinka

Zaradi Ilinke se je mama odpovedala svojemu življenju. Po ločitvi se ni videvala z nikomer, bala se je, da bi prizadela hčerko. Hčerka je zrasla in ne more zapustiti mame. Niti se ne more z nikomur videvati. Niti pomisliti ne more, da bi pustila mamo in da bi zaživela svoje življenje. Ilinka ima štirideset let. Ni se poročila. Nima otrok.
Marko in Ana

Markovi in Anini starši so bili najbolj čudoviti starši. Za otroke so naredili vse, vse mogoče in nemogoče. Družina je bila vedno harmonična, družinski prazniki, dopusti … Vendar sta v tem starševstvu onadva izgubila odnos mož-žena. Nič več ju ni povezovalo. Skupaj so preživeli trideset let, kot oče in mama. Takoj, ko so otroci odšli svojo pot, sta se ločila. Ana se še danes ni opomogla od te tako ogromne prevare. Ima sedemintrideset let in še vedno ne načrtuje, da bi se poročila. Strah jo je, da bi se ta žalostna zgodba zgodila tudi njej. Po ločitvi je mama hitro ovenela …
Primož

Primož – dolgo pričakovani otrok. Vsi so nad njim vedno trepetali, skrbeli, pazili nanj, celo preveč. V resnici je njegova mama prenehala čakati na princa in se je odločila, da rodi otroka sama. Odločila se je, da bo preko Primoža uresničila vse svoje sanje. Na vse načine se je trudila, da iz njega naredi čudežnega otroka. Naučil se je več jezikov, obiskoval je več različnih tečajev, igral harfo … Mama je hvalila sina in ga nenehno prosila, naj zaigra nekaj gostom. Harfa je tako eksotična! Primož je v petem desetletju življenja. Loči se. Njegove otroke vzgaja drugi moški. Primož nima nič proti temu. Do danes si ni prišel na jasno, kaj hoče v življenju. Čudežni otrok ni postal. Ni zdržal. Zlomil se je. Sedaj pije. Pred službo, med službo in po službi. Mama tega ne opazi.

Je takšnih zgodb malo?

Je takšnih zgodb malo? Je v njih veliko radosti in veselja? Ko postane otrok smisel življenja, je to za njega pretežko breme. To je tako, kot da je otrok zaklenjen v sobi, v kateri bo slej ali prej zmanjkalo zraka. Na začetku je tako mogoče živeti, a postopoma začenjaš težko dihati. Zaradi ljubezni in skrbi se začneš dušiti.

In ni dovolj, da dvajset ali več let živiš v zadušljivi življenjski puščavi, ampak ostaneš še dolžan. Izstavi se ti račun, čeprav se ti je zdelo, da si prišel samo v goste. Rad bi pomagal domačim, sam in na svojo lastno pobudo. In zdaj se ti na pladnju servira račun za celih dvajset let, čas, v katerem je vsak tvoj vdih žgal tvojo notranjost …

Poleg tega obstaja več variant. Ta račun lahko otrok odplačuje večno. Kot Peter in Ilinka iz začetka zgodbe. Ali protestirati – začeti piti, prekiniti vse zveze – kot Katarina in Primož … Redko kdo je sposoben razumeti in sprejeti takšen odnos staršev. Da razume in sprejme, ampak da pri tem je žrtvuje svojega življenja in svojih interesov.
Ne živite za otroke!

Zato vas prosim, ne živite za otroke! Najdite drugi smisel svojega življenja, najdite drugi smisel materinstva in očetovstva. Ne dovolite, da majhne deklice in fantki, ki pridejo na ta svet, ne postanejo talci in žrtve vaše “dobrodelnosti” in skrbi.

Ljubite svojega moža. Otroci bodo odrasli in odšli, on bo ostal z vami. Vi lahko otrokom date primer in vaš odnos je lahko razlog, da si želijo tudi sami družine, otrok. Lahko pa jim tudi ubijete vsako željo, če boste obsedeni z otrokovimi problemi in ignorirali odnos zakonca.

Ljubite sebe. Ne pozabite nase, medtem ko se trudite uresničevati otrokovo srečo. Ne odrekajte se novi obleki zaradi nove igrače. Ne menjajte frizerja za privatnega učitelja. Če sami sebe ne upoštevate, kaj sploh lahko ponudite drugemu? Kakšen primer? Kakšno ljubezen? Od kod?

Smisel življenja poiščite zunaj materialnega. To življenje se bo nekoč končalo, tudi če o tem nočemo razmišljati. Duhovnost, vera, narava … Tukaj lahko črpate življenjsko energijo, namesto da jo sesate iz otrok.

Ne živite za otroke, prosim vas. Ko srečam ljudi, katerim so starši dali vse, še več od tega, mi jih je vedno težko gledati v oči. V veliki meri prepoznam v njih sebe in svojo bolečino. Vidim iste muke, zlomljena srca, prazne duše. V njihovih očeh – kriki na pomoč. Bolečina, obup, krivda … Oni – kot vsak otrok – si močno želijo, da bi imeli radi svoje starše. Toda v tem primeru, ta želja preprosto ne bo preživela …

Dajte svojim otrokom možnost, da živijo in dihajo. Na ta način bodo lahko rasli in se razvijali. Tako kot jih bo vodila njihova lastna pot. Naša vloga kot staršev je enostavna: zalivati, ko je čas, ne zakrivati sonca, zaščititi pred škodljivci. Naprej se bo otrok, tako kot cvet, znašel tudi sam.