Denimo, da obstajata vsaj dva načina doživljanja presegajočega. Ponavadi ga izkusimo ob vstopu v kako katedralo, na primer gotsko, v kateri na videz neskončen prostor učinkuje tako, da ga s pogledom nikakor ne moremo zajeti; utegne se tudi zgoditi, da nam v katedralo sploh ni treba stopiti, ker že ob misli nanjo začutimo, da se je naselila v naših prsih in zbudila občutje

popolne neobvladljivosti. Toda prostor zunaj ali znotraj v obeh primerih dojemamo tako, kot da se je težka snov kamnitih klad samodejno sprožila in pognala kvišku in da je nobena človeška sila ne bi mogla zaustaviti.

Zajca / (ko se sproži!) / ni več moč / zaustaviti. Se glasi nadvse posrečen moto, ki uvaja najnovejšo pesniško zbirko Danija Bedrača, pesnika in glasbenika. Glede na to, da je ta zajec kot dejanski poljski zajec, se pravi Lepus europaeus, upodobljen na knjižnem ovitku in se skozi vso zbirko pojavlja v raznih vlogah, se zdi utemeljeno natančneje premisliti, kako ga kaže dojemati in kaj ima zajec opraviti s katedralo. Odlika Bedračevega zajca je v tem, da je kompleksen literarni lik, težko razložljiv s kakšnim od simboličnih pomenov, ki jih izročilo pripisuje zajcu kot vrsti; razen morda z nekaterimi erotičnimi konotacijami, a tudi tu je priporočljiva previdnost. Obenem Zajec v katedrali nujno kliče na plan zajce iz slovenske pesniške tradicije, najbolj slišno zagotovo Šalamunove; na primer v pesmi Grenpeace, v kateri je zajec opredeljen kot lirski subjekt, ki hlipa v zeleno črvino …; še bolj nezmotljivo pa v verzih: obritega zajca bom otovoril s soljo : / pod tvojo leščerbo privezanega bom / pretepel s koščeno bikovko. Preden / bo mrtev, mu boš popila vodo iz oči. Podobno učinkuje tudi pesem z nekoliko čudnim naslovom, Hommage to Lepus europaeus, ki je v celoti posvečena zajcu, izzveni pa v ugotovitev, da je zajec, o katerem teče beseda, redka, / a značilna vrsta odfukane avtopoetike.

Tako trčimo ob osrednje vprašanje, ki zadeva še ne kaj dosti komentirano Bedračevo avtopoetiko. Ker na tem mestu ni mogoče spregovoriti o njegovem doslej precej raznolikem pesniškem opusu, se je treba omejiti na pričujočo knjigo in ugotoviti, da v slovenski literarni prostor prinaša vrsto novih besednih povezav. To pomeni, da utegne knjiga z neženiranim kopičenjem najraznovrstnejše snovi, tako organske kot anorganske – snov je namreč v obeh primerih pod vplivom istih sil – del bralstva očarati; drugi del pa razočarati, ker mu ne dovolj reflektirano grmadenje besednega materiala ne dovoli, da bi ob njem občutil čar, ko se snovnost umika v ne-snovnost. Bedračevemu zajcu, ki sicer ni brez eksplozivnih substanc, manjka elastičnost žive snovi, napovedane v motu zbirke. Vse drugače bi bilo, če bi bil ta zajec nekoliko manj šalamunovski in bolj, denimo, strniševski ali celo detelovski, Potem bi nepredvidljive asociacije, ki jih je pesnik tako radodarno natrosil, natančneje pokazale, po kakšnih koordinatah se giblje zajec po tem, ko se enkrat sproži, ali, drugače, v kakšnem razmerju sta fizika in metafizika Bedračeve avtopoetike.

Jelka Kernev Štrajn

Zajec v katedrali

Dani Bedrač

KUD Lema (Črna zbirka 10), spremna beseda Matej Kranjc, Ljubljana 2012, 95 str., 12 evrov.