Taman kada sa pozicije direktora SKC »Danilo Kiš« ode jedan ugursuz ,dođe drugi i nastavi sa klevetanjem svega što iz Srbije dolazi, osim  novaca u kojima uživaju.  Srpske dinare vole i jedino je tada Srbija za njih majka. Za postavku portala www.dkis.si, iz srpskog Ministarstva kulture su ove godine »izvukli» 600.000 dinara. Ako se tome doda i prethodnih milion dinara za isti portal, onda se zapitajte ko su ljudi koji nagrađuju pljuvače, za

koga svi skupa rade, koliko dobijaju za takvu uslugu, od koga, i nije li to pranje para!? (Urednik Tragova)

   Srbski kulturni center Danilo Kiš je neprofitno združenje posameznikov, ki so se v Ljubljani organizirali za spodbujanje medkulturnega dialoga med Slovenijo in Srbijo. V petih letih je center dodobra presegel začrtane okvire in ubira povsem inovativne smernice na kulturnem področju diaspore, manjšin in ranljivih skupin, še kako potrebne za Evropo tretjega tisočletja. O njihovem delovanju, problematiki manjšin in multikulturnem dojemanju manjšinskega vprašanja smo se pogovarjali z izvršno direktorico centra Ireno Vujčić Pavlović.
> V Sloveniji imamo dve nacionalni manjšini - italijansko in madžarsko narodno skupnost - ter posebno romsko skupnost. Vse tri skupnosti so ustavno zavarovane. Kaj pa se na tem področju dogaja s pripadniki etničnih skupnosti nekdanje Jugoslavije, ki živijo pri nas?
“Premik na tem področju predstavlja sprejetje deklaracije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji iz leta 2011. Z omenjeno deklaracijo se poskuša sistemsko prepoznati narode bivše Jugoslavije kot manjšine. Največji prispevek je v tem, da se o vprašanju statusa narodov nekdanje Jugoslavije sedaj javno govori in da se s pomočjo dialoga poskuša problem tudi rešiti.”
Irena Vujčić Pavlović je diplomirala na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu. V Slovenijo je prišla kot podiplomska študentka programa Antropologije antičnih svetov na Institutum Studiorum Humanitatis - Fakulteta za podiplomski humanistični študij v Ljubljani. V Srbskem kulturnem centru Danilo Kiš (SKCDK) je sprva delovala kot prostovoljka, nato kot koordinatorka in kulturna menedžerka, od leta 2014 pa opravlja delo izvršne direktorice. Glavno poslanstvo SKCDK, ki šteje približno 100 članov, od tega je 30 aktivnih, je vzpostavitev novih vezi, tako med Slovenijo in Srbijo kot tudi s širšo regijo. Ob tem delujejo kot info točka za vse tiste posameznike, ki pridejo v Slovenijo iz tujine, posebej iz jugovzhodne Evrope, in potrebujejo kakršno koli pomoč: od iskanja stanovanja in zaposlitve do urejanja državljanstva in ostale administracije. Znotraj SKCDK je Irena Vujčić Pavlović vodila številne projekte: IPA projekt Ženska dediščina: prispevek k enakosti v kulturi, ESS projekte Gledališče senc: kulturna socializacija, Gostoljubnost kulture - kultura gostoljubnosti GOST, projekt Mednarodnega razvojnega sodelovanja, Opolnomočenje žensk na trgu dela in druge.
> Zakaj, recimo, Srbi ali Hrvati, kot člani največje skupnosti, ki živijo v Sloveniji, niso upravičeni do statusa manjšine?
“Gre za precej kompleksno vprašanje, ki se dotika številnih različnih diskurzov, kot je breme življenja v nekdanji skupni državi, politični kontekst od leta 1991 do danes, populistični diskurz, različnih političnih interesov, kot tudi pomanjkanje volje, da se uredi zakonodajo na tem področju. Po drugi strani pa je razloge potrebno iskati tudi znotraj samih manjšinskih skupnosti, ki so obremenjene s samointerpretacijami, z notranjimi stereotipi in poenostavljenimi interpretacijami kulturnih in družbenih vezi s Slovenijo. Manjšine namreč še vedno niso revalorizirale svoje družbene in kulturne vloge v Sloveniji.”

Irena Vujčić Pavlović vodi Srbski kulturni center Danilo Kiš, neprofitno združenje posameznikov, ki so se v Ljubljani organizirali za spodbujanje medkulturnega dialoga med Slovenijo in Srbijo.

Brez statusa ni ugodnosti

> Verjetno bi bili z ureditvijo statusa deležni določenih ugodnosti?
“Da, zagotovo bi na ta način dobili več ugodnosti, kot tudi urejeno situacijo, ki bi odpravila številne nejasnosti, podelila pa tudi določeno odgovornost. To je potrebno zaradi več vidikov. V prvi vrsti so to zagotovljena finančna sredstva oziroma sistemsko urejeno financiranje. Poglejte, dovolj zgovoren je podatek, da pripadnik oziroma pripadnica italijanske ali madžarske manjšine za svoje kulturne potrebe iz državnega proračuna prejme sto evrov, medtem ko pripadnik oziroma pripadnica manjšine iz bivše Jugoslavije prejme stokrat manj, torej samo en evro.”
> Kako se financirate?
“V Sloveniji obstaja več fondov in natečajev, ki so namenjeni financiranju manjšinskih projektov in programov. Denar se deli po sistemu vsakemu po malo, nobenemu dovolj. Poleg tega je prisotno notorično nerazumevanje ter nepoznavanje situacije. Dogaja se, da podporo dobijo ne samo nekakovostni, temveč tudi šovinistični projekti in organizacije. Na razpise kulturnega ministrstva ali Mestne občine Ljubljana se pogosto lahko prijavi povsem nelojalna konkurenca. Dogaja se, da je na razpisu manjšinsko gledališče v konkurenci z velikimi gledališči ali pa se manjšinski mediji najdejo v konkurenci z, na primer, časopisom Delo. Dvig nad ljubiteljsko oziroma amatersko raven delovanja in angažiranje profesionalnega kadra je na tem področju nujno potreben. Problem je v tem, da državni sistem onemogoča prav profesionalizacijo manjšinskih društev in kakršno koli kontinuirano delo. Prisiljeni smo, da vse aktivnosti in programe financiramo izključno projektno, kar bistveno otežuje naše delo. Na ta način so naše aktivnosti obsojene izključno le na čas trajanja projekta.”
> Problem je verjetno tudi vprašanje zakonodaje. Katera državna institucija bi morala skrbeti za zaščito pravic manjšin, ki niso priznane z ustavo?
“V odsotnosti sistemskih rešitev vse sloni na posameznikih, njihovi senzibilnosti in razumevanju manjšinske problematike. Na ta način se ustvarja iluzija, da imajo manjšine svoj prostor, da se jim omogoča medije v njihovem jeziku, da negujejo svojo kulturo skozi projekte in podobno. Država ima na ta način priročen izgovor, da je svoje obveze izpolnila in pred diskriminacijo zaščitila manjšinsko kulturo.”
> Skrb za materni jezik je že ena izmed prioritet, ki jo omogoča prav manjšinski zakon. V vašem društvu organizirate številne jezikovne tečaje srbskega jezika za otroke, odrasle, poslovneže ... Ali je v Sloveniji zanimanje za učenje srbščine?
“Povezave med Srbijo in Slovenijo so vse bolj intenzivne in s tem se veča tudi potreba po učenju ali obnovi znanja jezika. Pogosto nas kontaktirajo podjetja ali ministrstva, ki sodelujejo pri skupnih projektih s Srbijo. Poleg tega pa pripravljamo tudi individualne tečaje ali tečaje za manjše skupine. Za učenje srbskega jezika vse več zanimanja kažejo tudi tujci, ki so zaradi različnih razlogov prišli v Slovenijo. V centru skrbimo, da tečaje izvajajo vrhunski predavatelji, ki poleg lingvističnega znanja odlično poznajo tudi srbsko kulturo.”

Zakaj Danilo Kiš?

> Zakaj se je vaše društvo poimenovalo ravno po pesniku in poetu Danilu Kišu? Rodil se je sicer na območju današnje Srbije, a očetu Madžaru in mami Črnogorki. V Črni gori je tudi preživel del svojega življenja ...
“Kot je formulirala naša programska direktorica Svetlana Slapšak, odločitev, da center nosi ime Danilo Kiš, pove vse o našem centru. Njegovo delo - kot tudi že samo njegovo ime - kaže na nov, inovativen in kreativen koncept delovanja na kulturnem področju diaspore, manjšin in ranljivih skupin, s čimer se zagotovo ločimo od ostalih tovrstnih organizacij in društev. Ime Danilo Kiš nas simbolno in tematsko določa. Simbolizira odpor proti nacionalističnim in ozko etničnim smernicam, simbolizira multikulturnost, originalnost, inovativnost, drznost ... Izhajajoč iz primera Danila Kiša kot multikulturnega in multilingvističnega avtorja, tudi v našem društvu raziskujemo možnosti medkulturnega dialoga, kulturnih iniciativ v diaspori, medkulturnega prevajanja in raziskovanja manj poznanih ali pozabljenih kulturnih sodelovanj. Ponovno zanimanje za Danila Kiša se ujema s sodobnim fenomenom kulturnega nomadstva in svobodne izbire identitet.”
> V praksi ste multikulturnost delovanja prikazali ob poplavah v minulem letu, ki so prizadela Srbijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino.
“Lanskoletna humanitarna akcija je bila pravzaprav naše prvo aktivno in organizirano delovanje na humanitarnem področju. Čeprav brez predhodnih izkušenj je SKCDK v Sloveniji prvi začel z akcijo zbiranja pomoči. Odzvali smo se intuitivno; potrebna je pomoč, kaj lahko naredimo. V nekaj urah smo se organizirali in pozvali ljudi prek medijev in socialnih omrežij. Ta akcija je pokazala vso fleksibilnost, ki jo imamo kot nevladna organizacija - odlična mreža, ogromen socialni potencial, možnost hitre organizacije in reorganizacije ... Odziv ljudi je bil neverjeten. V enem mesecu, kolikor je akcija trajala, se je zbralo ogromno število prostovoljcev, od katerih jih veliko tudi po zaključeni akciji sodeluje s centrom. Ljudje so praktično noč in dan prinašali pomoč, tudi večje organizacije in podjetja so nam nudili podporo in usluge.”
> Zbrano pomoč ste namenili vsem prizadetim v poplavam, ne glede na narodno, versko ali drugo pripadnost.
“Nikdar se ni postavljalo vprašanje, ali bo pomoč šla v Srbijo, Bosno in Hercegovino ali na Hrvaško. Pomoč je šla tja, kjer je bila najbolj potrebna. Posebej ganljiva je bila akcija Žena-ženi. Ženske iz osnovne šole Brezovica so zbrale majhne vsakodnevne potrebščine, ki jih potrebujemo ženske, jih okrasile in zapakirale. Naši kolegi so pakete odnesli v Banja Luko in jih razdelili med tiste ženske, ki so jim poplave odnesle vse.”

Tretji danes pomeni tretjerazredni

> Letošnjega junija ste organizirali tudi fotografsko delavnico Migrantski objektiv, namenjeno državljanom tretjih držav. Kdo vse se je udeležil delavnice?
“Udeležba je bila generacijsko, etnično in izobrazbeno nadvse pestra. Večina so bili izobraženi mladi med 20. in 35. letom, nekaj pa je bilo tudi starejših od 45 let. Največ je bilo pripadnikov srbske skupnosti, pa tudi Bošnjakov, Hrvatov in udeležencev iz Maroka in Pakistana. Tako kot pri vseh drugih delavnicah, ki jih organiziramo, je tudi na tej sodelovalo precej Slovencev. Čeprav so projekti, ki jih izvajamo, izpostavljeni tako imenovani pozitivni diskriminaciji, ki se fokusira na manjšine in ranljive družbene skupine, pa se v našem društvu vseskozi trudimo, da povečamo zmogljivosti in omogočamo udeležbo vsem zainteresiranim, tudi v primeru, če ne pripadajo ciljnim skupinam, ki so definirane v projektu.”
> Kaj menite o pojmu državljani tretjih držav? Ali ne poseduje ta oznaka vsaj podcenjevalnega odnosa do določene skupine ljudi?
“Državljani tretjih držav je v današnjem času zastarel termin. Če so nekatere države tretje, potem obstajajo tudi prve in druge države. Izraz tretji svet je s časom dobil slabšalno konotacijo: od nekdanje oznake ekonomskega manjka v hierarhiji globalnega kapitalizma je postal oznaka kulturne zastarelosti - tretjerazrednosti. V Evropi je ta termin še vedno živ, saj je večina evropskih držav še vedno zasnovana na konceptu nacionalne države, v kateri so samo državljani polnopravni člani družbe. Ponovni izzivi nacionalizma oziroma nacionalizmov v Evropi so tesno povezani s populističnim diskurzom in z ekonomsko krizo. Še vedno ni upoštevan spremenjeni koncept življenja v globaliziranem svetu, da se ljudje selijo, se premikajo, da so mobilnejši in ne živijo na enem mestu. Politične opcije v EU pa zaradi lastnega interesa obstanka na oblasti, ne samo da ne želijo, ampak niso niti pripravljene spremeniti zakonodaje na tem področju, zato pa precej raje gradijo nove in nove zidove, da bi s tem zaščitili svoje države in državljane pred 'tretjimi'.”
> Kako se odzivate na aktualno migrantsko problematiko?
“Pomagali smo pri zbiranju pomoči v akciji, ki jo je organizirala Sloga, skupaj z ostalimi aktivisti Protirasistične fronte brez meja smo bili dejavni na mejnem prehodu Rigonci, aktivirali smo mednarodno peticijo humanitarnega koridorja za begunce na Balkanu in v srednji Evropi, nudimo informacije o tej problematiki v oddaji Kontrola leta na Radiu Študent ... Zagotovim lahko, da bomo tudi na tem področju še aktivni.”

Priprave za postavitev novega spletnega portala SKCDK

> Ali je po vašem mnenju odziv slovenske vlade in pristojnih služb v tem primeru zadovoljiv?
“Ne samo slovenska, praktično nobena vlada okoliških držav se na begunsko krizo ni ustrezno odzvala. Če je srbska in hrvaška uradna politika izkoristila celotno situacijo za brezumno zapiranje državnih meja, se slovenska vlada skriva za predpisi in uredbami EU. Še več, nobena izmed udeleženih vlad ni niti skušala pristopiti do problematike beguncev po neki osnovni čustveni, človeški plati, kot tudi nobena izmed njih ni ob tem izrazila problema lastne nezmožnosti delovanja, da bi v izjemnih razmerah, na primer, delovala proti določenim predpisom, odredbam, zakonu. Glomazna birokracija EU - velja tako za članice, kot tudi za pristopne članice - je v teh razmerah pokazala svoj pravi obraz: za njo je mogoče skriti humanost in etičnost, kar pa beguncem pred dežjem, boleznijo in lakoto le malo pomaga. Kljub temu pa begunci s svojimi težavami niso ostali sami. Organizirajo se posamezniki in civilna družba. Iz vsega tega se lahko rodi neka nova, tudi politična moč.”

Ženske so dvakrat marginalizirane

> Vrniva se k vašemu delovanju. Izrazito aktivni ste tudi na področju ženske problematike. Zakaj ravno ženske?

“V centru se nas je večina že predhodno ukvarjala s feminističnimi temami in aktivizmom. Naša programska direktorica dr. Svetlana Slapšak nas je uvedla v feministične teme, kot tudi v močno mrežo neodvisnih ženskih organizacij, institucij in skupin, ki so obstajale v regiji nekdanje Jugoslavije in Balkana, s svojim delom nadaljevale tudi v devetdesetih letih in z delom in sodelovanjem vztrajale vse do danes, tako na kulturnem in izobraževalnem kot raziskovalnem projektnem delu. Prvi naš večji EU projekt je bil plod tega jugoslovanskega sodelovanja, s katerim smo dodatno okrepili omenjeno feministično mrežo. Tudi trenutno izvajamo projekt, v katerem so primarni cilj ženske in pravice žensk na trgu dela v Srbiji, ki ga financira ministrstvo za zunanje zadeve. Že na samem začetku projekta so se pokazale povezanost in podobnosti tega problema, ki ni zgolj specifika Srbije, ampak ne nazadnje tudi Slovenije in celotne regije. Tudi vprašanje enakosti spolov si zasluži več pozornosti. Zanemarjena je vloga ranljivosti žensk migrantk in pripadnic manjšin; o tem piše dr. Jasminka Dedić. Ženske so dvakrat marginalizirane. Po eni strani jih večinska kultura zanemarja v javnem diskurzu, saj so komaj opazne ali pa reducirane na groteskne stereotipe, ki se pojavljajo v medijih, umetnosti, politiki ... Po drugi strani, znotraj svoje skupnosti, pa so ženske prisiljene v solidarnost. Izpostavljanje povsem ženskih problemov se še vedno obravnava kot grožnja enotnosti skupnosti in kot odvračanje pozornosti od 'pomembnih' vprašanj.”
> V vašem delovanju pa ne moreva mimo gledališča senc, za katerega gre zasluga prav vam, da ste ga pripeljali v Slovenijo.
“Gledališče senc je prvi večji projekt SKCDK, ki je pod polnim imenom Gledališče senc - kulturna socializacija ranljivih, dobil podporo Evropskega socialnega sklada za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin in slovenskega kulturnega ministrstva. Gre za specifično, neinstitucionalizirano lutkarsko tehniko gledališča senc, ki izhaja iz Grčije in Turčije in ki je bila popularna tudi na Balkanu. Omenjena tehnika pa je za nas pomembna še iz nekaterih vidikov. Na vseh prej omenjenih področjih je gledališče senc s svojim delovanjem problematiziralo družbeno zapostavljenost, odpor proti represivni oblasti, socialni nepravičnosti in podobno. Ker tovrstno gledališče za svoje delovanje potrebuje relativno malo denarja, je bilo vseskozi izrazno sredstvo marginaliziranih, socialno izključenih ter nesprejetih skupin. Primerjave z ranljivimi skupinami danes so kar klicale po tovrstnem (ponovnem) prikazu gledališča senc tudi v okviru SKCDK. V zadnjih letih smo organizirali različne predstave in delavnice, v katere so bile vključene nekatere najranljivejše družbene skupine, kot so priseljenci, migranti, otroci in mladi, ki so vključeni v Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku, otroci romskega naselja Kerinov grm, zaporniki, ki so odslužili svojo kazen na Povšetovi ... Veseli me, da tudi po zaključku projekta gledališče senc še vedno deluje. Trenutno v njem sodeluje sedem stalnih članov.”
> S predstavami ste postali tudi že stalni gostje na številnih prireditvah?
“Predstav produkcije SKCDK je bilo kar precej. Odmevna je bila predstava o grški pevki Sotiriji Bel, tudi Herkulovi čudeži kot druge. Gostujemo domala po celotnem območju nekdanje Jugoslavije: v Medija centru v Sarajevu, na festivalu Rdeče zore v Ljubljani, na Romano Chon festivalu v Mariboru, na dnevih Marije Jurić Zagorke v Zagrebu, na Refract festivalu v Požarevcu, na Dnevih poezije in vina na Ptuju ... V letošnjem letu smo v sodelovanju z Rudnikom živega srebra Idrija na oder postavili tudi delo Prigode jamskega škrata Perkmandlca, ki govori o petstoletni tradiciji rudarjenja v tem mestu.”
> Kako je s povezovanjem vašega društva s Hrvati, Bosanci in Črnogorci, ki živijo v Sloveniji?
“Odprti smo za vse, ki jim je naš program blizu, nacionalna ali etnična pripadnost ne igra vloge. Pripadniki hrvaškega, bosanskega in črnogorskega naroda tudi zaradi skupne zgodovine in skupnih kulturnih stičišč pogosto sodelujejo z nami. Član naše gledališke skupine je iz Reke, imamo sodelavce iz Banja Luke in Podgorice, letos smo imeli na praksi dve študentki iz Hrvaške, leto prej iz Poljske ...”
> Ali sodelujete tudi z italijansko oziroma madžarsko skupnostjo v Sloveniji?
“Na žalost do sedaj še nismo realizirali sodelovanja z italijansko in madžarsko skupnostjo v Sloveniji. Tovrstno sodelovanje pa načrtujemo v prihodnje.”
> Kaj pa, recimo, s Srbi v sosednji Italiji ali s tam živečo slovensko manjšino?
“S Srbi v Italiji je bilo nekaj posameznih izmenjav, do institucionalnega sodelovanja pa zaenkrat še ni prišlo.”
> Verjetno so težave teh skupnosti podobne in bi bili s tovrstnim povezovanjem močnejši?
“Problemi so zagotovo podobni in povezovanje bi bilo pomembno na različnih področjih, od izmenjave izkušenj in primerov prakse, do skupnih akcij in projektov s srbskimi ministrstvi, kot tudi na področju EU.”
> Ali nam lahko razkrijete vaše nadaljnje načrte za letošnje leto in bližnjo prihodnost?
“Letošnje leto smo program dopolnili z novim portalom www.dkis.si, v načrtu pa imamo tudi založniško dejavnost. Pripravili bomo dvojezično izdajo prevodov mlajših srbskih in slovenskih pesnikov Pesma - pesmi. Nadaljevali bomo redne dejavnosti in projekte: začenja se tretje leto radijske oddaje v srbskem jeziku Kontrola leta na Radio Študent, pripravljamo nove predstave Gledališča senc, začenjamo novo sezono tečajev srbskega jezika ter nadaljujemo s storitvami prevajanja.”
ROBI ŠABEC