Prejšnji teden je ameriška revija Time izšla s preprostim in velikim naslovom na naslovnici: Eksodus. Pogled od daleč na tisto, kar doživljamo v delu Evrope, zadnji teden pa v vsej intenzivnosti tudi v Sloveniji, izostri sliko v njeni pravi dimenziji. Da, dogaja se nekaj izjemnega, nekaj zunaj vseh naših pričakovanj in vednosti. In danes se je treba sprijazniti, da se naš svet – ta Evropa in ta Slovenija – za vedno spreminja. Čeprav ne prvič na ta način. Od kod so že prišli Slovani, navsezadnje?
Evropejci smo tako selitev tudi že doživeli, konec 19. stoletja si je desetine milijonov Evropejcev odšlo izboljševat življenjsko raven v obe Ameriki, Italijanov nekaj milijonov, Slovencev pa 250 tisoč.
Geostrateška razmerja so se tako kot neštetokrat v zgodovini torej še enkrat podrla. Podrla tako zelo, da se bo v tem delu sveta vse spremenilo. Prihajajo milijoni ljudi. Zapuščajo del sveta, ki je postal zanje nesprejemljiv. V resnici tako nesprejemljiv, da jim je vseeno, ali nanje na poti začnejo streljati, tudi če koga ubijejo, bodo šli drugi naprej. Smrt je del njihovega življenja. In to je to: to je eksodus, množična in nepovratna izselitev prebivalstva.
Najbolje je, da o tem začnemo govoriti takoj in brez zadržkov. Tako kot nemška kanclerka Angela Merkel – res je nenavadno, da se je treba zdaj sklicevati nanjo, a za njo stojijo najboljši evropski inštituti in obveščevalne službe. Merklova preprosto ve, da ni druge možnosti. In to velja tudi za nas: prej ali slej Nemčija ne bo mogla več sprejemati beguncev. Ti to vedo, zato hitijo: zato jim je vseeno, če zgolj hodijo, zato jim je vseeno za naše protokole. Ko bo Nemčija polna, se bodo obrnili v naslednjo državo, naslednjo najboljšo. Morda bo to Belgija, morda pa že takrat Slovenija. Grčija in Turčija sta svoj delež ljudi, ki ostajajo za stalno, že dobili. Zato morajo politiki takoj nehati ponavljati, da so ti begunci samo v tranzitu. Ti so. Naslednji ne bodo. A dejansko gre za veliko preseljevanje, enkrat za vselej. Glede na ocene, koliko jih bo prišlo, pa se mora Slovenija začeti pripravljati na integracijo tudi do 50 tisoč ljudi v prihodnjih letih. Na integracijo, ne tranzit. Integracija pomeni vse, za oboje, za nas in zanje. Pomeni, da se bodo seveda oni učili naših navad, kulture in jezika, pomeni pa tudi, da bomo imeli ponekod v javnih prostorih napise v arabščini, tako kot jih imajo Nemci. Integracija pomeni tudi vsaj deset džamij po državi.
Ker takšnega preseljevanja ni mogoče ustaviti, nikoli v zgodovini ni nikomur uspelo, poglejte Ameriko in Latinske Američane. Lahko pa se pametno vodi, misli vnaprej, uči na napakah iz preteklosti. Ker to je eksodus. Razprave o tem, da se bo ustavila norija v njihovih domačih državah in se bo vse skupaj ustavilo, so brezpredmetne. Zamujeno, pustimo pri miru.
Seveda v sedanjih političnih razmerah zveni to napovedovanje prihodnosti kot le še dodatno dvigovanje pritiska v že tako popolnoma pregreti državi. A to je prihodnost, ki se nam obeta. Včasih se pač vse, kar se nam je še včeraj zdelo trdno in nespremenljivo, postavi na glavo. Toda saj ni tako presenetljivo, poglejmo le, koliko držav se je izmenjalo na ozemlju Slovenije v zadnjih sto letih. In nobeni se ni zdelo, da bo kdaj izginila. Pa Nemci so se na primer iz teh krajev izselili. In Italijani. So se pa na primer tržaški Slovenci množično selili na Štajersko – vse te spremembe so se zgodile samo po zadnji veliki vojni. Tako se bo Evropa danes zaradi nekaterih zgodovinskih dogodkov spet spremenila. Zakaj? Je bila nemara kriva mirovna pogodba po prvi svetovni vojni? Morda 11. september 2001? Slabo izpeljane revolucije in pomladi? Vseeno je. Za tisto, v kar se bo Evropa spremenila, je dejansko čisto vseeno, kakšni so in so bili razlogi. Ukvarjajmo se s prihodnostjo in s tem, da bo Evropa pač čim boljši prostor za svoje prebivalce, tiste od prej in tiste, ki prihajajo.
Učimo se torej o Siriji in Afganistanu, Eritreji in Iraku ... Od tam prihajajo naši bodoči prijatelji, sošolci naših otrok, žene in možje, svaki in zeti, prva generacija bo še močno zaznamovana, druga pa bo predvsem skrbela, da čim manj »njihovega« utone v pozabo. Prihaja raznolikost, prihaja učenje za nas in zanje, skupni prazniki, enkrat njihovi, enkrat naši. A vseeno. Prihajajo nova hrana in čudovite restavracije pa literatura, glasba in seveda kakšna navada, ki se ji bomo čudili – oni naši, mi pa njihovi. Kar predstavljajte si, kako bodo debelo pogledali, ko bodo prvič videli na primer kurente.
Pa brez panike ali pretiranega veselja: glede na obete se bo treba kar potruditi, da bodo med vašimi prijatelji. Dejansko govorimo le o vsakem 40., 30. državljanu, ki ga bo prinesel med nas tokratni eksodus.
Dovolj torej teh razprav, v katerih smo danes. Ne moremo ustaviti sveta. Dobrodošli, novi sodržavljani.
