Težave integracije so posledica pomanjkanja individualnih programov.

Dvojna merila

Na okrogli mizi na OŠ Livada je dr. Špela Razpotnik s Pedagoške fakultete poudarila, da je vloga ustanov,

ki se srečujejo s potomci priseljencev, tudi opozarjati na dvojna merila v družbi, in sicer na visoko vrednotenje nekaterih jezikov (nemškega, francoskega) in na zaničujoč odnos do drugih: albanskega, srbskega, bošnjaškega, makedonskega. »Seveda gre za odsev tega, kako so ti jeziki in kulture predstavljeni v širši javnosti. S tem, ko mladim sporočamo, da jezik, ki ga morda govorijo doma ali ga govorijo njihovi starši, ni nič vreden, jim sporočamo tudi, koliko so v naših očeh vredni oni sami. Še posebno v zgodnjem obdobju je ključno, da ima otrok možnost uporabljati svoj prvi jezik in da ga pri tem šole ne ovirajo, ampak spodbujajo.«

Ko je Anton Baloh pred osmimi leti enega od učencev hotel posvariti pred nevarnostjo, v kateri se je znašel, ga je ta samo debelo pogledal. »Razmišljal sem, ali me sploh razume. Ko je potem po albansko povedal dve besedi, sem videl, da me ne. Šlo je za čisto življenjsko situacijo. Opozoril sem ga, naj ne sedi na radiatorju, ker lahko pade, a se ni odzval.«

Tako se ravnatelj Osnovne šole Koper Anton Baloh, pobudnik projektov vključevanja otrok priseljencev v osnovne šole, spominja, kaj ga je spodbudilo, da je začel iskati rešitve za težave svojih učencev. Prvi projekt se je že iztekel, zdaj z Mojco Jelen Madruša in Matejo Štirn vodijo drugega. Del tega je bila tudi nedavna okrogla miza Socialna in kulturna problematika priseljencev, ki so jo pripravili na Osnovni šoli Livada. Prav ta ljubljanska šola se morda najbolj od vseh šol v slovenskem prostoru srečuje s tovrstnimi izzivi, saj jo obiskuje 247 otrok, ki so bodisi sami priseljenci bodisi so potomci druge ali tretje generacije priseljencev.

Kako »opolnomočiti« učitelje?

Osnovna šola Koper je razmeroma mlada šola. Umeščena je v dvojezično okolje, zato njeni učenci sočasno spoznavajo dva jezika in dve kulturi, slovensko in italijansko. To je še posebno zahtevno za tiste otroke, ki prihajajo iz tretjega kulturnega okolja. Ravnatelj je že od začetka opažal, da se je vanjo vpisalo tudi po 20 otrok, ki so prvič obiskovali šolo v slovenskem jeziku. Med njimi je bilo mnogo takšnih, ki niso imeli nobenega znanja slovenščine in ki niso znali vprašati niti najbolj preprostih stvari.

Mlajši učenci so se veliko laže vključevali v šolo. Težje in dolgotrajnejše je bilo vključevanje tistih, ki so prišli v šesti, sedmi ali celo deveti razred. Teh ni bilo tako malo. Mnogi starši so namreč želeli, da bi otroci šolanje končali v Evropski uniji, zato so bile pogoste združitve družin. Zakonodaja šolam sicer omogoča, da priseljenskih otrok dve leti ne ocenijo in jim kljub temu omogočijo napredovanje v naslednji razred, da se lahko postopno s prilagoditvami vključijo v slovenski šolski sistem. »Ampak nekateri otroci niso znali besede slovensko,« poudarja ravnatelj.

Na šoli imajo srečno okoliščino, da pri njih deluje koprski svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, imajo tudi učitelje z občutkom za te otroke in z željo narediti nekaj zanje. Ko so spoznali, da otroci potrebujejo spodbudo, so si zamislili vrsto posebnih dejavnostih zanje, avgusta, torej pred začetkom pouka, pa še delavnice, na katere so prihajali tudi starši. Tako so jih pripravili na začetek šolskega leta, hkrati pa omogočili, da so spoznali posamezne učitelje, ki so potem postali njihovi tutorji. »Ta model se je izkazal za zelo koristnega zlasti za starejše učence, ki že znajo poiskati pomoč. Mlajši pa so pomočnika našli v učitelju razrednega pouka in celo sošolcih.«

Kar so naredili, jim ni bilo dovolj, in začeli so razmišljati, da bi morali poskrbeti za sistemsko obliko pomoči na ravni države. Šole so namreč vsaka posebej iskale rešitve glede na svoje znanje, moči in izkušnje, otroci pa so morali skozi vse težave integracije, ker marsikdaj niso imeli individualnih programov, ki bi jim olajšali prehod. »Stvari bi morali doreči na ravni države,« pravi Anton Baloh. »Znotraj bolje reguliranih okvirjev bi šole lahko ustvarjale svoje posebne modele in podsisteme, odvisno od starosti otrok in lokalnih okoliščin.«

Njihov prvi projekt, pri katerem je sodelovalo šest šol, je obsegal raziskavo o migrantih v šolskem okolju. Na deklarativni ravni je bilo vse v redu. Otroci so pripovedovali, da v šoli dobro skrbijo zanje, da jih imajo sošolci radi. »V resnici pa ni čisto tako. Doživljajo številne travmatične trenutke, so šikanirani in izključeni. V praksi imajo več težav, kot so jih pripravljeni priznati.« Dobro znanje slovenščine bi jim ob pomoči učiteljev in sošolcev pomagalo premagovati težave pri sledenju snovi.

Manj vedenjskih težav

Drugi dveletni projekt, ki ga financira ministrstvo za šolstvo, je namenjen opolnomočenju učiteljev za delo z otroki priseljenci.

»Da bi lahko otrokom še bolj pomagali, bi potrebovali dodatno zaposlene učitelje. Zato na različne načine, tudi s projektom, kot je ta okrogla miza, opozarjamo na problematiko priseljencev. Naša želja je seznaniti slovensko javnost, kakšne so težave priseljencev, moj interes pa je, da izpostavimo, kako žgoča problematika je to še posebno na naši šoli, da bi z dodatnim pritiskom na ministrstvo prišli do rešitve, na primer do drugačnega kurikula, ki bi omogočil več ur slovenščine, pa tudi več ur materinščine, in da bi tako poskušali pomagati učencem,« pravi ravnatelj OŠ Livada Goran Popović.

Na ministrstvu pravijo, da učencem iz drugih držav na podlagi vlog posameznih šol dodeljuje dodatne ure strokovne pomoči, in sicer za prvo in drugo leto vključevanja. Število teh ur je za OŠ Livada med najvišjimi v državi. Že v preteklosti in tudi zdaj je bila šola deležna precejšnje podpore ministrstva, tudi z dodatno sistemizacijo delovnega mesta učitelja slovenščine. »Zdaj ni pravne podlage za razlikovanje programa, ki ga izvajajo na OŠ Livada, od programa, ki ga izvajajo druge osnovne šole v državi,« še pravijo na ministrstvu.

Toda ravnatelj si bo prizadeval še naprej. V treh letih, odkar je na šoli, je ta izboljšala svojo podobo ter pridobila nazive kulturna, eko in zdrava šola. Morda najpomembnejši dosežek pa je, kot pravi, večji vpis učencev. Še posebno je ponosen, da so z učnim programom zadovoljni tudi starši tistih slovenskih otrok, ki so se po izkušnji šolanja na drugih šolah vrnili na OŠ Livada.

Kdor se zdaj vpiše na šolo, je ne zapusti več, čeprav je še pred nekaj leti veljalo, da se tam marsikaj dogaja, tudi mednacionalni konflikti. Odgovorni so tedaj celo izjavili, kako razmišljajo, da bi jo zaprli. To je bil znak za slovenske družine, da so izpisale svoje otroke. Postali so geto in od takrat se težko pobirajo. »Zato so zame zlata vredni tisti, ki so se vrnili iz drugih šol. Nismo šola, ki žre svoje otroke, zelo odgovorno trdim, da je pri nas veliko manj otrok z vedenjskimi težavami kakor drugod,« poudarja ravnatelj.

»Slovenijo občudujem. Obstala je med državami, ki so jo želele podjarmiti. Slovenci imajo v sebi neko trmo, zaradi katere se ne dajo, ampak prav zaradi nje pa hkrati niso ravno z odprtimi rokami pripravljeni sprejeti tujcev. Tisti, ki pridejo, se lahko počutijo nezaželene. Dokler je državi šlo dobro in so našli delo na primer v gradbeništvu, ni bilo težav. S krizo se je nepotrpežljivost do priseljencev povečala. Za sobivanje pa je ključno, da se ljudje počutijo sprejete. Seveda tudi priseljencem govorim, da morajo tudi oni narediti nekaj, da se Slovenci ne bodo čutili ogrožene. Človeku, ki se na črpalki razburja, ker ga ne razumejo več, rečem, naj ne izziva domačinov. Bi tako govoril tudi v Nemčiji? Tam bi se gotovo potrudil, da bi govoril v njihovem jeziku. Mi smo tukaj tujci, jaz po vseh teh letih sicer nisem več, ampak ko pridemo, moramo sprejeti, da smo tujci,« pripoveduje ravnatelj, ki se je v Slovenijo leta 1994 iz podobnih razlogov kakor danes starši njegovih učencev priselil iz Beograda. Kljub temu da je imel visoko izobrazbo, je sprejel vsako službo, ki mu je bila ponujena. Razvažal je časopise, delal v skladišču in v trafiki kot prodajalec in šele z leti pridobil najprej državljanstvo in nato še službo v svojem poklicu.

Dragocene življenjske izkušnje

Ravnatelj tudi poudarja, da bi bilo za učence, ki so sicer živahni, temperamentni, ampak znajo biti tudi zelo topli, odkriti, koristno, če bi bilo na šoli več Slovencev. Njihovi otroci bi prej dobili občutek, da so na slovenski šoli; čeprav je strokovni kader slovenski in poteka pouk v tem jeziku, je med odmorom slišati predvsem mešanico tujih jezikov, in tudi doma se otroci večinoma ne pogovarjajo v slovenskem jeziku. »Verjamem, da bi slovenski otroci naše spodbudili k drugačnemu odnosu do šole in da bi naši otroci slovenskim pomagali, da bi se naučili tujega jezika.«

In zakaj je vse pomembno tudi za družbo, ne zgolj za posameznike, ki se srečujejo s tem problemom? »Slovenci smo malo čuden narod, radi pomislimo, kaj mi je tega treba, nekdo drug ima problem, jaz ga nimam. Z našim delom želimo razbijati prav to miselnost. Ko otroci vidijo naš trud, se tudi sami pridružijo našim prizadevanjem,« poudarja Anton Baloh.

Tudi pomoč pri vključevanju je nekakšen pouk. Živeti z drugačnimi in razumeti to drugačnost je včasih morda celo bolj pomembna življenjska izkušnja od šolskega znanja.

 Sonja Merljak