Samosvoja, včasih odrezava in​ naporna, ljubiteljica umetnosti,  volunterka v zavetišču Scooby v Španiji, aktivna na kulturnem in humanitarnem področju, prejemnica priznanja Hristodarje …., poezija objavljena v zborniku Skrita hotenja in reviji Spirala.

1.

Dežuje.
Kaplje se nežno zlivajo druga v drugo,
kot tvoje besede, ki pišejo zgodbo o naju.

Za trenutek se mi zazdi,
da slišim tvoj šepet,
čutim tvoj objem in strasten poljub.

Spomini vrejo. Neusmiljeno drsijo
skozi čas in za sabo puščajo
grenak priokus.

Nič več ni, kot je bilo.
Dež še vedno tiho potrkava
in piše elegijo brez začetka.

2.

Tiho umiram
za zidovi zaklete trdnjave.
Množice korakajo mimo in puščajo
sledi v bisernem pesku.

Nihče ne sliši nemega krika,
ki odzvanja v groteskno tišino.
Le ptice vreščijo v posmeh
obledeli , pozabljeni ikoni.

3.

V koščkih razbitega ogledala
občuduješ svojo podobo.
Spogleduješ se z luno in
zvezdam kažeš zobe.

Telo je usahlo, pogled voden,
Nič več ni sijaja v zelenih očeh.

Oklepaš se meča, medtem,
ko glasno požvižgavaš
ob taktu namišljenih bobnov.

Leva, leva, leva, leva, leva
In že se zavihtiš na hrbet
bleščečega vranca.

Kot norec jezdiš skozi goste bele oblake,
spotoma z bojnimi kriki plašiš redke sence,
nezavedujoč  se,  
da drviš v lastno pogubo.