Mag. Ksenija Klampfer, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki opravlja tekoče pose. Leto in pol je bila politično najbolj vplivna Konjičanka. Zdaj politiki maha v slovo.
Se spomnite, kdaj ste prvič prejeli voščilo ob dnevu žena?
Tega se sicer ne spomnim, se pa spomnim lepih proslav v konjiškem domu kulture, na katerih sem v otroških letih tudi sama nastopala. Ženske pa so prejemale nageljne v dar.
Uspešna, samozavestna in ambiciozna ženska ste. Ste tudi srečni?
Sreča je pravzaprav intimna stvar. Definicij sreče je toliko, kot je ljudi. Najpogosteje srečo povezujemo z večjimi prelomnimi dogodki in uspehi, kot so matura, diploma, poroka, rojstvo otroka. Vsi ti dogodki sčasoma preidejo v zadovoljstvo. In dobro je, da jih negujemo v tem duhu, vendar menim, da tista prava in pristna sreča korenini v tem, da imamo radi sami sebe in da znamo uživati tudi v povsem drobnih, vsakdanjih trenutkih. Mene denimo osrečuje tudi to, da lahko pomagam ljudem pri doseganju njihovih ciljev. Že od nekdaj v sebi čutim to poslanstvo in ga tudi živim.
O tem ste, kot pravite, sanjali že kot dekletce.
Že zelo zgodaj sem vedela, da želim postati ambiciozna in uspešna ženska, ki bo lahko pomagala drugim. A sanjam še dandanes, sanj si ne pustim vzeti. Imam bujno domišljijo. (smeh) Za-nima me marsikaj, najbolj pa človekova psihologija. Pogosto se sprašujem, zakaj se nekdo v določeni situaciji odzove tako, kot se odzove. Kako delujejo človeški možgani? In rada sem mentorica. Odkar pomnim, sem zelo rada pojasnjevala in razlagala oziroma inštruirala druge.
Predvidevam, da žurerka v srednješolskih in študijskih letih niste bili.
Tista najbolj strastna žurerka res nisem bila. (smeh) Nikakršna skrivnost ni, da sem bila pogosto za knjigami. Študij prava terja disciplino. A sem si vedno znala vzeti čas tudi za druženje s prijatelji. Pa saj je temelj zadovoljstva ravno v tem, da znamo poiskati ravnovesje med delom ter sprostitvijo in zabavo. Da bom študirala pravo, mi je bilo jasno že zelo zgodaj. Moj pokojni stari oče mi je govoril, da bom pravnica. Spodbujal me je v tej smeri.
Kaj vam je diploma iz prava poleg strokovnega znanja še dala?
Bolj kot pravna fakulteta me je osebnostno zaznamovala Prva gimnazija v Celju s svojimi humanističnimi predmeti, kot so sociologija, psihologija in filozofija. Odstrla mi je širši in globlji pogled na življenje v smislu pravičnosti, sočutju in družbene odgovornosti. Študij prava je v kasnejših letih na nek način vse to nadgrajeval, saj vedno poudarjam humanistično funkcijo prava. Ni dovolj, da pravnik pozna pravne norme, razumeti mora bistvo prava. Bistvo prava je pravičnost kot temeljna vrednota človeštva. A je dandanes žal pogosto prezrta.
Vaša službena pot je pravzaprav šolski primer kariernega sistema v državni upravi. Vzpenjali ste se od pripravnice na Upravni enoti Slovenske Konjice do ministrice.
In prav nobene stopničke nisem preskočila. Po končanem pripravništvu na konjiški upravni enoti sem namreč službovanje nadaljevala kot svetovalka, zatem kot višja svetovalka in vodja oddelka ter načelnica upravne enote, sledili sta funkciji državne sekretarke in zdaj še ministrice.
In ministrski stolček vam je bil ponujen dobesedno sredi noči.
Niti približno si nisem mislila, da bom deležna tovrstnega povabila. V nočnih urah me je pokli-cal bivši predsednik vlade dr. Miro Cerar in me vprašal, če bi sprejela kandidaturo za ministrsko funkcijo. A veliko časa za premišljevanje nisem imela. Do jutra sem se morala odločiti. To je bilo na nek način dobro. Če bi imela na voljo več česa, takšne odločitve najverjetneje ne bi sprejela.
Vam je bilo kdaj žal?
Ne, sploh ne. V letu in pol ministrskega dela sem spoznala veliko izjemnih, uspešnih, srčnih in plemenitih ljudi. Tudi tistih, ki jim je življenje obrnilo hrbet. Vse te izkušnje so me obogatile in spremenile moj pogled na življenje in svet. Tudi v strokovnem smislu mi je delo predstavljalo velik izziv, saj se rada lotevam novih projektov. Moji sodelavci bi vam lahko povedali, da sem po vsakem uspešno zaključenem delu z mislim že pri treh novih izzivih. To je moj adrenalin, moje gonilo. Kot ministrica sem veliko časa posvečala usklajevanju različnih mnenj in stališč. Dober minister mora znati poslušati in slišati. Tudi stresov ni bilo malo. A hvaležna sem za to izkušnjo.
Da vas politika mika, ste pokazali sicer že pred nekaj leti z vstopom v Stranko modernega centra (SMC). Zakaj prav v to stranko?
V stranko SMC sem se včlanila leta 2014, njen pobudnik in ustanovitelj dr. Miro Cerar je bil moj profesor na Pravni fakulteti. In prav njegovo zavzemanje za pravičnost in pravo je bil temeljni povod, da sem se odločila za vstop v politiko.
Nedavno ste iz stranke SMC protestno izstopili, ker se, kot pravite, vrednote stranke več ne ujemajo s tistimi, ki jih zastopate vi. Boste prestopili v kakšno drugo stranko?
Ne, ne. V nobeno drugo stranko ne bom vstopila. Od politike se poslavljam.
Za vedno?
Bom previdna pri dogovoru, ker me je življenje naučilo, da se zarečenega kruha največ poje. (smeh)
Ljudje politikom ne zaupajo. Pravijo, da ste vsi enaki.
Sama se trudim in verjamem, da niso oziroma nismo vsi politiki enaki. Ves čas sem si prizade-vala za dvig politične kulture. Ob tem se spomnim svojega obiska Luksemburga, kjer sem opazila, da se tamkajšnji državljani sploh ne jezijo na svoje politike. To me je zelo presenetilo. Ko so nad njimi razočarani, si rečejo, pa saj vedo kaj delajo. Ponotranjili so dejstvo, da so politike izvolili sami. Da so politiki ogledalo družbe. Ogledalo njih samih torej. (Intervju si v celoti lahko preberete v četrtkovih NOVICAH.)
