Primo Levi je do konca svojega življenja, ki ga je sklenil s samomorom, sanjal svojo izkušnjo Auschwitza. V ponavljajoči se nočni mori lagerja, kraja brez zunanjosti, so njegovo prejšnje življenje, njegova družina, vse, kar je eksistiralo izven taborišča, predstavljali le kratek predah, prevaro čutov,
zgolj sanje, iz katerih se je prebujal brez konca z ukazom »vstani« v vseobsegajočo in edino realnost lagerja. Primo Levi je sicer kljub temu strašnemu bremenu žrtve, ki so jo v nacističnem lagerju eksterminacije popolnoma dehumanizirali, nasprotoval samomoru, ki ga je denimo Jean Améry videl kot edino dostojno rešitev iz takšne situacije. Iz niča se je v eksistenco in dostojanstvo dokopal z dolgoletnim pričanjem o instituciji taborišča izničenja, poskusil ga je doumeti in nas, ki tega strahotnega izkustva na srečo ne poznamo, opozoriti na kot ostrina noža tanko možnost za ohranitev posameznikovega dostojanstva. Toda v Potopljeni in rešeni je kljub temu zapisal, da so bili prav tisti, ki so bili najboljši, v taborišču potopljeni in torej niso ostali živi.
Po skoraj mesecu dni je javnost v Sloveniji izvedela, da je bil pogrešan Aleksandar-Aco Todorović, takoj nato pa, da je očitno umrl s svobodno odločitvijo, ali kot se temu reče v nemški varianti, da je izbral »Freitod« (svobodno smrt). Tisti, ki smo ga poznali, smo upali, da bo najden živ, a smo se hkrati bali, da je sprejel svojo zadnjo odločitev.
Aco je bil eden od 25.671 izbrisanih stalnih prebivalcev Slovenije. Toda reči, da je bil »eden od« je neskončno premalo, četudi je to postalo v zadnjih dvaindvajestih letih njegova glavna določitev. Najprej je res bil »samo« eden od anonimnih izbrisanih, tistih, ki jim je skupina znanih storilcev-oblastnikov nekaznovano odvzela tisto temeljno, kar morajo imeti človeška bitja, da bi lahko živela: namreč status osebe, ki ima pravico imeti pravice. Izbrisani so izgubili temelje svoje eksistence, lastnino, delo in dohodke, stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo, možnost za šolanje, a hkrati so izgubljali tudi družine, prijatelje, zdravje, fizično in mentalno, ter, kar je najhujše, vzporedno so jim odrekali dostojanstvo. Tisti, ki so bili najbolj zaslužni za izbris, so ustvarili odbijače pred lastno odgovornostjo: za vse, kar se je zgodilo ali se ni zgodilo, so dolžili izbrisane same, jih delali za zločince, odpadnike, lenuhe, lažnivce in goljufe… Kljub pripravljanju ukrepov za odškodnine in posrednemu priznanju izbrisa z izstavljanjem odločb niso zalegle niti odločbe ustavnega niti sodbe evropskega sodišča za človekove pravice, niti surova dejstva o zločinu izbrisa, ki smo jih raziskovalci in aktivisti izkopali izpod naplavin sistematičnih laži, ki so jih širili odgovorni. Izbrisanim se odgovorni niso opravičili, nihče ni priznal zločina, vsestransko zanikanje dogodka in prelaganje odgovornosti pa se je nadaljevalo.
Aco je bil eden izmed, a bil je tudi eden od najboljših, pogumnih. S tem ne mislim samo pogumnih med izbrisanimi, ampak pogumnih v Sloveniji nasploh. Prenehal je biti anonimen in kljub temu, da je bil brez dokumentov, se je izpostavil v javnosti, začel govoriti o izbrisu, organizirati soizbrisane, se boriti. Prvič sem se z njim pogovarjala po telefonu ob ustanavljanju Društva izbrisanih, v času, ko večina ni hotela niti verjeti niti slišati o tem, da je obstajal izbris. Na začetku je bil negotov, a trmast, odločen in nepopustljiv. Okoli sebe je zbral peščico tistih, ki so bili pripravljeni govoriti javno in tako je na videz neobstoječe pripeljal neposredno v eksistenco. Človek, ki se je s svojo lastno močjo izkopal iz jame neobstoja, je zase in za druge vzel nazaj dostojanstvo in postal osebnost in odgovorno politično bitje.
V zadnjih dveh mesecih sva se videla dvakrat. Na predstavi o izbrisanih v Kranju, kamor sem prišla z izbrisano sosedo. Zdel se mi je stabilen in nekako pomirjen: nekateri ljudje razumejo, kaj se je zgodilo, razprava o odškodninah teče, zgodile so se stvari, ki si jih brez njegovega aktivizma ne bi mogli predstavljati. Zadnjič sem ga videla, ko je z Mirjano Učakar prišel na film in debato o Hannah Arendt na Ptuju in smo se pogovarjali o Eichmanovi mentaliteti in slovenskih birokratih, ki so izvedli izbris. Aco je bil humanistično izobražen. Dobro je razumel širše povezave izbrisa z zločini proti človeštvu. Dobro se je zavedal tudi pomena pričanja o izbrisu, nujnosti, da se prizna kot zločin in tega, da je zanikanje izbrisa in nekaznovanje storilcev odprlo vrata tudi za nekaznovanje storilcev drugih tranzicijskih kaznivih dejanj in zločinov.
Ne bom spekulirala o nobenih neposrednih razlogih za njegovo smrt, saj je nemogoče videti v človeško dušo. A ne morem abstrahirati od dejstva, da je zaradi izbrisa, za pričanje o izbrisu, za boj za priznanje izbrisa in za popravo krivic plačeval visoko osebno ceno. Nikoli ne bomo vedeli, kako je sanje o popravi krivic in moro izbrisa sanjal Aco Todorović. A z gotovostjo lahko trdimo, da gre za še eno smrtno žrtev izbrisa. Vendar to ni anonimna smrt. Je kričeče sporočilo javnosti v Sloveniji, ki govori o tem, da vtikanje glave v pesek ob zločinih in kršitvah pravic manjšine (ali celo podpora tem) odpira vrata trpljenja ne samo te manjšine, ampak tudi kršitvam pravic večine. Žal pa to ni predmet splošnega uvida. Ob obvestilu o Todorovićevem izginotju se nekateri anonimni komentatorji niso zmogli vzdržati rasističnih in šovinističnih komentarjev. Naj se sramujejo!
Moj poklon pogumu, ki ga je pokazal Aleksandar-Aco Todorović. Slava mu!
Vlasta Jalušič, Mirovni inštitut
