Igor Mekina | MLADINA
Ameriški senatni odbor za obveščevalne dejavnosti naj bi ugotovil, da je bilo mučenje ameriških obveščevalnih agencij po letu 2001 nezakonito in predvsem neuspešno
Izvozniki ameriške demokracije na delu v Abu Grajbu.
Preiskava ameriškega senata oziroma senatnega odbora za obveščevalne dejavnosti o mučenju v ameriških obveščevalnih agencijah je privedla do zanimivih spoznanj. Po poročanju Washington Posta naj bi se namreč izkazalo, da mučenje ter množično prestrezanje informacij zaradi iskanja teroristov, ni delovalo, obenem pa naj bi tudi CIA po prepričanju večine senatorjev o samem programu lagala. Obveščevalci naj bi dolga leta zavajali vlado in javnost, prikrivali pomembne podrobnosti o grobem mučenju, pretiravali s pomenom odkritih načrtov ujetnikov in njihove vloge, hkrati pa so mučenju pogosto pripisovali rezultate, do katerih so prišli z običajnim zasliševanjem, še predno so posegli po mučenju. Washington Post ob tem sicer ni pridobil originalnega poročila, ki obsega kar 6.300 strani, saj je še zmeraj zaupno, vendar je navedel pričevanja tistih, ki so ga videli in prebrali.
Za ameriške obveščevalne službe najbolj obremenjujoči deli poročila se ne nanašajo na samo mučenje, o katerem je že precej znanega, pač pa na metode prikrivanja in zavajanja zakonodajnih teles. CIA naj bi bila nedavno celo vpletena v vohljanje po računalnikih v ameriškem senatu, s čimer so obveščevalci želeli že vnaprej izvedeti, kako so njihovo delo ocenjevali njihovi nadzorniki. Z mučenjem in nezakonitim vohunjenjem pridobljene informacije naj bi bile po ocenah ameriškega senatnega poročila skoraj povsem nepomembne tudi pri detektiranju in likvidaciji Osame bin Ladna. »CIA je prikrila, kdaj so pridobili kakšno informacijo, kar je vplivalo na napačno predstavitev efektivnosti programa,« je ocenil eden od virov Washington Posta, ki je videl poročilo. CIA je pretiravala tudi pri ocenah vloge posameznih ujetnikov. Agencija je tako na primer ujetega Abu Zubaida opisala kot »visokega operativca Al Kajde«, torej kot nekoga, ki naj bi bil primeren za »tehnike intenzivnega zasliševanja«, kot se je z evfemizmom označevalo mučenje, v resnici pa je bil samo posrednik, ki je Al Kajdi pomagal novačiti člane za taborišča. Vse pomembne informacije je Abu Zubaid zasliševalcem povedal že ob prvem zaslišanju v bolnišnici v Pakistanu, kljub temu pa so ga nato zasliševalci CIE 'vodno deskali' še 83- krat, ne da bi ob tem izvedeli karkoli pomembnega.
Nekaj delov poročila govori tudi o 'pozitivnih' premikih znotraj same agencije in o sporih, ki so jih tehnike mučenja povzročile med samimi ameriškimi obveščevalci. Eden od zasliševalcev naj bi na primer zapustil tajni zapor na Tajskem potem ko je postal vznemirjen zaradi mučenja, ki mu je bil priča v tajnem zaporu. Po drugi strani pa so v poročilu zapisani tudi primeri, ko so zasliševalci CIA zahtevali, da se mučenje še nadaljuje, čeprav so bili analitiki prepričani, da tudi hujše mučenje ne bo privedlo do novih, pomembnih informacij. Poročilo omenja tudi nekatere še neznane primere mučenja, na primer pretepanje (z rokami in udarjanjem glave ob zid) in potapljanje glave mučenega v kad z vodo in ledom, kar je drugačna metoda zasliševanja od doslej najbolj znanega 'vodnega deskanja', med katerim so zaslišanim vodo zlivali preko brisače v usta, tako da so imeli občutek, da se dušijo. Metoda butanja v zid in potapljanja doslej ni bila na seznamu, ki ga je odobrilo ameriško pravosodno ministrstvo.
Celoten program je namreč ameriško ministrstvo za pravosodje odobrilo kmalu po 11. septembru leta 2001 in to kljub temu, da so ZDA k prepovedi mučenja zavezovale številne mednarodne konvencije. Pravniki ameriškega predsednika Georga Busha in vodilni v pravosodnem ministrstvu so v ta namen iznašli tudi nekaj kreativnih interpretacij mednarodnopravnih določil, s katerimi so omogočili mučenje. Svoj prispevek pri omogočanju nezakonitega postopanja so dali tudi vodilni ameriški mediji, ki so, kot kažejo raziskave, zelo redko in tudi neradi poročali o spornem ravnanju ameriških zasliševalcev, ko pa so o tem poročali (npr. ob razkritjih v iraškem zaporu Abu Grajb), pa so pravo dogajanje prikrivali z različnimi uradnimi frazami.
CIA je doslej program mučenja v svojih poročilih kongresu in ministrstvu za pravosodje opisovala kot potrebnega zaradi pridobivanja »izvirnih informacij, ki jih z drugimi metodami ni mogoče pridobiti«, vse to pa zato, da bi se »prekinile teroristične zarote in rešilo na tisoče življenj«. Na vprašanje, ali te navedbe držijo, so viri Washington Posta enoznačno odgovorili z - ne. Senatni odbor za nadzor nad obveščevalnimi službami bo danes odločal o tem, ali naj se povzetek poročila pošlje predsedniku ZDA Baracku Obami zaradi razveljavitve tajnosti povzetka poročila. Do razkritja povzetka, ki ima 400 strani in v katerem je 20 sklepov, bi kljub temu lahko minilo še več mesecev.
Poročilo bi lahko povzročilo velik pretres tudi pri sojenjih v Guantanamu, ki potekajo izven ameriškega pravosodnega sistema. Že samo s tem se kršijo človekove pravice obtoženih, razkritja o mučenju pa bi lahko izničila številne dokaze, o katerih odločajo posebne komisije v tem procesu. Ta sojenja sicer potekajo daleč od oči javnosti prav zato, ker tudi dokazi zoper obtožene veljajo za zaupne. Posebno vprašanje pa je, ali bo zaradi nezakonitega ravnanja, ki je spremljalo ameriške intervencije od leta 2001 naprej, odgovarjal tudi kdorkoli od najvišjih ameriških uradnikov. Sedanji predsednik ZDA je namreč Bushevi administraciji že ob nastopu funkcije zagotovil svojevrstno zaščito pred pregonom.
