Prejšnjo soboto smo bili v razvedrilni oddaji Moja Slovenija priče prizoru brez vsake primere, prizoru, za katerega bi še zdaj najraje verjel, da se ni resnično zgodil. Potem ko so tekmovalci pravilno uganili prvo iskano kulturno znamenitost, »Trubarjevo domačijo«, ter jo ob zvokih infantilne
sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia tudi skoraj pravilno locirali na gigantskem zemljevidu Slovenije, je sledil naslednji izziv. »Zdaj pa drugi kraj, to pa je res kraj, ni znamenitost, čeprav ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let. Toliko v pomoč, poglejmo, kaj iščemo: _ _ _ _ _ _ _ _.« Ker ste v tem trenutku, prav tako kot tekmovalci v tv kvizu, bržkone še brez vsake ideje, si nekoliko olajšajmo delo. Iščemo kraj v Sloveniji, dve kratki besedi, dvakrat po štiri črke, _U_A _A_A. Še vedno pretežko? Se še vedno ne morete ničesar domisliti? Se vam dogaja, da tuhtate in vam na pamet ne pade prav nič? Ste naleteli na blokado in ste prepričani, da se ne bi mogli ničesar domisliti, pa če bi imeli na voljo neskončno časa? Brez skrbi. Za blokado niste krivi sami, še več, to blokado bi morali ohraniti do konca. V trenutku, ko se je na zaslonu izpisalo _ U _ A JAMA, je namreč postalo jasno: kraj v bližini Laškega, ki »ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let«, kraj, ki so se ga ob zvokih infantilne sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia zapodili iskat na gigantskem zemljevidu Slovenije ter se ob tem nadvse dobro zabavali, je – Huda Jama.
Jasno, šokantna je že sama domislica avtorja kviza, da Huda Jama nastopi kot nevtralen kraj med kraji. Kaj je zarojilo po glavi človeku, ki mu je to padlo na pamet, ne bomo nikoli vedeli in se tudi ni smiselno spraševati – odgovornost je namreč mnogo širša. Odgovoren je najprej tisti, ki je to vprašal, odgovoren je tisti, ki je izrekel pravilni odgovor, še bolj odgovoren zato, ker se v tistem trenutku ni ustavil, temveč je hitel spraševati, kje ta Huda Jama je, da jo bo našel na zemljevidu in dobil točke. Odgovorni so tudi vsi odgovorni, ki te šokantnosti niso prepoznali ter bodisi med snemanjem bodisi v montaži poskrbeli za – tokrat upravičeno – samocenzuro.
A tu se odgovornost ne konča – prav v enaki meri so za odsotnost reakcije odgovorni tudi vsi člani tiste združbe, ki v zadnjih letih na Hudi Jami gradi svojo politično agendo ter se ne zadovolji z obsodbo tega zločina in zgodovinsko raziskavo, temveč ga pretvarja v mit, po katerem bi Hudo Jamo morali razumeti kot pratravmo slovenskega naroda, kot izvor skoraj fizično oprijemljive mračne energije, ki je povzročila moralni, posledično pa (v njihovi logiki) tudi ekonomski razpad države – pri čemer sistematično in brez racionalnih razlogov (vsaj pasivno) negirajo zgodovinska dejstva, denimo dejstvo, da med storilci in žrtvami v veliki meri sploh ni šlo za Slovence.
Odsotnost njihove reakcije, nezmožnost, da bi ta dogodek sploh opazili kot problematičen, dejansko ni zares presenetljiva. Če se spomnimo skrajno neokusnih primerjav Hude Jame s Srebrenico, ki naj bi pokazale, da je »naše« grobišče zares največje množično grobišče po drugi svetovni vojni (kot da bi šlo za tekmovanje in bi si Srebrenica v njem želela zmagati), in če se spomnimo takojšnje spektakelske naracije, ki je sledila odkritju in v kateri so določena trupla dobila svoje vzdevke (Begunec, Upornik, Krik), kot da bi bila brez tega posega novica premalo »televizična«, postane jasno, da za izpostavljene pripadnike te grupacije Huda Jama dejansko tudi za hip ni imela statusa neimenljivega, ni imela statusa resnične travme, ki nas paralizira in ob kateri ostanemo brez besed, temveč je nemudoma pridobila status instrumenta, ki pride prav v vsakem obračunu in v vsaki situaciji (tudi ko z njo merijo na nasprotnike, ki imajo/imamo s celotnim sistemom, ki naj bi se na tem zločinu utemeljil, neskončno manj zveze kot oni sami, pa naj to razumemo v historičnem ali konceptualnem smislu).
Prav ta absolutna aplikabilnost Hude Jame, prav dejstvo, da Huda Jama brez zadrege nastopi v načelno kakršni koli situaciji, prav ta zmožnost normalizacije nečesa, česar ni mogoče normalizirati, pa je točka, kjer hipermoralizem te grupacije sovpade z amoralnostjo dogodka v Moji Sloveniji. Huda Jama je postala normalna tema, popularna tema, tema, o kateri se razpravlja na vsakem koraku – in če pride prav v vsaki politični debati, ni nobenega razloga, da se ne bi pojavila tudi v kvizu in da ob njej ne bi zarajali.
Naj bo jasno: ni sicer mogoče reči, kakšni natanko so bili privatni motivi ustvarjalcev Moje Slovenije, ki so jih pripeljali do te absolutne neokusnosti, a definitivno ni šlo za neslano šalo, uperjeno proti desnici, ni šlo za provokacijo, ki bi se je domislili v kakšnem murgelskem štabu, temveč za čisti in prav zato neprepoznani simptom določenega tipa moralne krize – ki pa ni preprosto kriza morale, na katero bi morali odgovoriti s še več morale in še več moraliziranja, temveč je kriza samega moralističnega diskurza, ki je v svojem prizadevanju, da bi nas vse skupaj odvrnil od dejanskih problemov ureditve sodobne družbe, prispel do točke svoje resnice, do točke, kjer prekrši svoje lastne moralistične okvire in preide v amoralnost – in do točke, ko to nikogar več ne zmoti.
Neobčutljivost za neobčutljivost, ki so jo demonstrirali vsi akterji dogodka v Moji Sloveniji – tako avtorji oddaje kot deklarativni hipermoralisti vseh barv, ki bi se ob tem morali oglasiti – nam tako rekoč od znotraj, ob temi, ki je ne nazadnje prav kot moralna tema, ki ne oprošča, odnesla prejšnjega predsednika republike, ilustrira osnovni problem moralizma: problem ni njegova morebitna privatna zlaganost in problem ni v tem, da s poudarjanjem abstraktnih vrednot mnogokrat zgreši realne dimenzije družbene situacije, temveč v tem, da v trenutku, ko preide v kolektivni hipermoralizem, izgubi tudi tisto, na čemer se sploh vzpostavlja – samo moralo.
A če smo sposobni kolektivne blasfemije Hude Jame, če se ob Hudi Jami brez težav veselo zabavamo, če se v sintesajzersko polko bebave ignorance lahko vpiše tudi Huda Jama, postane jasno, da se vanjo lahko vpiše karkoli. In dejansko, vse bolj se zdi, da je »ta-ram, ta-ram, ta-ra-ta-ta-ta-ram« morda najboljša formula aktualnega družbenega diskurza, melodija, ki deluje kot vnaprejšnja obramba pred soočenjem s tistimi etičnimi problemi, ki se pojavljajo kot rezultati pritajenih in komajda opaznih sistemskih procesov – problemov, na katerih bi sploh šele lahko zgradili svoje pristno stališče do Hude Jame.
Če smo sposobni kolektivne blasfemije Hude Jame, če se ob Hudi Jami brez težav veselo zabavamo, če se v sintesajzersko polko bebave ignorance lahko vpiše tudi Huda Jama, postane jasno, da se vanjo lahko vpiše karkoli.
dr.Tadej Troha, doktor filozofije, prevajalec in publicist - deluje na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, Dnevnikov kolumnist /
/FOTO: Bojan Velikonja Bojan Velikonja
