Pred kratkim ste v Ljubljani pripravili manjši protest, katerega glavni namen je bil opozoriti na nezadovoljstvo z odnosom Slovenije do srbske etnične manjšine. Kaj vse je narobe?

Protest je bil sicer majhen, a naš poudarek ni bil na velikosti. Naša kultura se izgublja. Druga generacija Srbov, ki živi v

Sloveniji, govori nekaj med srbščino in slovenščino, najmlajši pa sploh ne znajo več srbsko. Problem je, da smo 23 let spali in si premalo prizadevali za svoje pravice, kar nas je sedaj udarilo po glavi. Ne razpihujemo sovraštva, iščemo samo pravice, ki jih imajo drugi že 23 let.

Po zadnjih podatkih statističnega urada naj bi bilo Srbov v Sloveniji skoraj 40.000. Koliko podpore za delovanje sploh dobivate?

Na javnih razpisih smo od države dobili okoli 500 evrov. Ministrstvo za kulturo je v zadnjih nekaj letih razdelilo 15 milijonov evrov sredstev za ranljive skupine, pri čemer sami nikoli nismo dobili niti centa. Od ljubljanske občine smo lani in letos dobili nesorazmerno manj denarja kot drugi prijavitelji. Ko pa smo želeli dobiti vpogled v razpise, nam tega niti na občini niti na ministrstvu za kulturo niso dovolili. Evropski komisiji smo že poslali prošnjo za revizijo razdeljevanja evropskih sredstev.

Koliko podpore pa imate od matične države?

Z njo imamo še večje težave – dobimo malo sredstev. Živimo od donacij članov. K sreči je teh okoli 4700, imamo pa še okoli 20.000 simpatizerjev.

Koliko aktivnosti potem sploh lahko pripravljate?

Zelo malo, glede na to, da noben naš projekt, nobena vloga ni bila odobrena. Ker je osnovni del ohranjanja identitete jezik, imamo književno združenje. A država ni financirala nobene knjige. Mlade poskušamo pritegniti k učenja jezika, pisanju pesmi. Trudimo se in enkrat na leto pripravimo tridnevno predstavitev kulture v Ljubljani. Kaj več pa je težko.

Leta 2011 je bila sprejeta tudi Deklaracija o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Sloveniji, ki je načelno podprla prizadevanja omenjenih skupnosti za ohranjanje kulture. Se je odtlej kaj spremenilo?

To je bila predvsem politična poteza, ki ni ničesar prinesla. Istega leta je statistični urad naredil registrski popis, ki ni več vključeval srbske narodne skupine. Kot da ne obstajamo. Vsi se radi sklicujejo, da je stanje, kakršno je, posledica trenutno veljavnih zakonov. Ampak te je mogoče spremeniti, če je za to dovolj volje. Mednarodne konvencije o človekovih pravicah so podpisane, zato mislim, da bi jih morali spoštovati.

Zveza zvez kulturnih društev, ki si prizadeva za pravice jugoslovanskih manjšin, se vašemu protestu ni pridružila. Se boste vi udeležili mednarodnega posveta o pravicah manjšin, ki ga bodo oni organizirali oktobra?

Menim, da bo tam veliko akademikov, ki bodo odkrivali toplo vodo, namesto da bi s svojim znanjem pokazali politikom, kaj je treba spremeniti in zakaj. Nič nimamo proti drugim, vendar se posveta skoraj gotovo ne bomo udeležili.

Tjaša Zajc  |  Mladina 36  |  6. 9. 2013