Tomaž Majer je bil zvezda komentiranja predčasnih volitev 2011. Takoj po zmagi Zorana Jankovića si je privoščil napad na profil volivca Pozitivne Slovenije in ga označil za trenirkarja. In potem je sledil duhovit tviteraško motiviran protest »trenirkarjev« na Prešernovem trgu.
Kasneje je na spletnih straneh SDS skrivnostni Majer poniknil. Danes poskuša prvak SDS biti znova zvezda pejorativnega, žaljivo sovražnega ali celo rasističnega diskurza. Janez Janša se ja na tviterju lotil opankarjev.
In če so trenirkarji prihajali iz »blokovskih volišč«, glasovali s tujim naglasom, s kemičnim svinčnikom napisanimi številkami na roki, ki jim je dala vedeti, koga obkrožiti na volilnem lističu, so v januarju 2014 opankarji žurnalisti. Se pravi »nepravi« novinarji.
Opankarski tviti Janša
Kaj jih dela za neprave? Ne njihovi morebitni profesionalni zdrsi, temveč priimki. Janez Janša z »opankarskim žurnalizmom« meri predvsem na Gordano Stojiljković, avtorico zapisov in novinarko Planet Siola. Ki je še nedavno tega slovel kot njemu zelo naklonjen medij. Opankarski je tu pejorativni izraz, ki nesporno indicira sovražen ksenofoben element, pravzaprav še bolj neposredno kot »trenirkarji«: cilja na tiste, ki prihajajo iz krajev bivše Jugoslavije. V spletni forumih se dandanes pridevnik opankarski največkrat pojavi kot žaljiva oznaka ravno na račun istega Jankovića, ki je »opankarski župan«. Nanaša se na »jugoviče«, neželene prišleke v Slovenijo, ki za sabo puščajo neko sled, recimo v priimku.
Gordana Stojiljković je torej opankarska žurnalistka.
Česa je kriva? Tega, da je Janšo razkrinkala kot dvoličneža, ki na sodne obravnave hodi takrat, ko toži druge (konkretno finskega novinarja Berglunda), a ne hodi takrat, ko je sam tožen (konkretno s strani Francija Perčiča). Še več, čeprav je sodišče pravočasno odpovedalo razpravo, je Janša vendarle prišel na obravnavo v primeru njegove tožbe proti Berglundu (no, njemu ni mogel reči opankarski žurnalist), verjetno da bi demonstrativno nakazal, kakšna žrtev da je. Ko je bil razgaljen, je v znak maščevanja novinarko kaznoval z navedenim označevalcem na svojem tviter računu. Njegovo dvolično izogibanje je s kar svetopisemskim rekom ilustriral dr. Rajko Pirnat:
»Pri nas velja svoboda govora, ki je gospodu Janši ne odrekam, bi pa rekel, da bi lahko upošteval svetopisemsko reklo o tem, da vidi iver v očesu soseda, ne vidi pa bruna (hlod, op. a.) v lastnem očesu,« je pisanje Janeza Janše in ignoriranje pošte sodišča komentiral pravnik Rajko Pirnat.
Psihologija sovraštva
Napak bi bilo verjeti, da je ta diskurzivna patologija nekaj »abnormalnega«, nekakšen odklon od politično korektnega govora. Ne, že dolgo nazaj je postala del samoumevne in skrbno negovane psihopolitike, ki najdeva svoj smisel tudi v specifičnem, s sovraštvom in diskvalifikacijami nabitem izrazju s ciljem, da takšno psihologijo sovraštva preda ljudstvu, da se v njem širi, razrašča, ustvarja manipulacije, svoje volivce in nas na koncu ugonablja.
A zgodi se nič. Tako dolgo, dokler bomo v Sloveniji dovolili »opankarski diskurz« politikom, ne da bi novinarji sploh opazili ali celo protestirali, bo politika tako ali drugače obvladovala medije. Kako bi sploh smeli upati, da bi ga obsodili navadni državljani, če molčijo že novinarska (opankarska?) združenja?
Slovenska politika in še bolj mediji so prepredeni s sovražnim in hujskaškim govorom. Žal ni posplošeno pretiravanje. Zdaj smo na tem, da bo nekdo zamahnil z roko in dejal: nekaj označb o opankarskih žurnalistih pa bomo že preživeli. Ne, ne bomo.
