Pisarka Simona z občutkom sestavlja zvarka dva.
Doda med, kamilico in sol, da zaceli svojo in njegovo bol.

Pokliče dobre vse duhove, od nebeških do človeških,

prosi tudi še vse svete, da Gospod usliši prošnje njene vnete.

Postavi podobo svojo na ogled, naj vidi jo, od nje prevzet
morda spozna, da ljubezen se nikoli prav zares ne vda.

Postoj zdaj Simon in preštej neštete vzhode in zahode,
ko je svetlo Sonce reklo DA, v duhu hrepenečem za oba.

Prav zares veliko je bilo zablod, postavljenih na njeno pot.
Obšla je vse, iskala še naprej, saj duša njena je brez mej.

Sedaj pa Simon se kar smej, saj cvet je tukaj, čist in mil,
s šopkom solzic lica stokrat je prekril, oči do svetosti izmil.

Pisarka Simona sedaj pogleda dva ima, enega za svet v katerem piše,
z drugim, dragi Simon, pa samo tebi vsak dan pesmico nariše.

Avtorica: Simona Babič (Pisarka Simona)
Fotografija: Vdih Betine na otoku Murter
Napisano: 30. april 2016, Slov. Bistrica

www.pisarkasimona.eu
Ova adresa el. pošte je zaštićena od spambotova. Omogućite JavaScript da biste je videli.