Udarec Zorana Predina na nepomembni košarkarski tekmi med Union Olimpijo in ukrajinskim Budivelnikom ni tako nedolžen, kot se zdi na prvi pogled. Disciplinska arbitraža je kaznoval klub in jeznoritega pevca, ta se je
opravičil in pokesal, ker ni znal krotiti svojih čustev. S čimer se lahko seveda strinjamo – a takšen človek pač ne bi smel sedeti na sedežih neposredno ob košarkarskem parketu.
Predinov udarec gotovo ni bil povod za napad na španske navijače, ki se je zgodil dan po košarkarski tekmi na bencinskem postajališču Tepanje, ko se navijači nogometnega kluba Maribor organizirano pripeljali za avtobusom španskih navijačev in jih napadli. V obeh dogodkih pa gre za isto stvar. Za kazniva dejanja nasilništva, ki s samim športom nimajo nobene veze. Včerajšnji odgovor španske strani, pet Špancev je v grmovju čakalo na ekipo RTV Slovenije in jo napadlo, je bil pričakovan.
Bi lahko bilo drugače? Bi lahko prvi, drugi in tretji dogodek preprečili? Gotovo. Zoran Predin je že med sporno tekmo prigovarjal sodniku, že v preteklosti pa je kdaj skočil proti košarkarskem parketu. V klubu bi morali to opaziti. Tudi napad na španske navijače bi lahko preprečil, če bi policija avtobus spremljala kakšen kilometer dlje, do Ljubljane ali do slovensko- italijanske meje. Če organiziranega in množičnega napada na španske navijače ne bi bilo, potem tudi novinar RTV Slovenija ne bi imel razbite arkade.
Predinov udarec je v medijih sprožil nekaj zgražanja (pa tudi odobravanja, češ sodniki so delali prevelike napake, ter kopico šal). Bistveno hujši incident na bencinski črpalki pa se ni prebil iz črne kronike in špekulacij o tem, da so bili zadaj morda celo Poljaki. Tam je šlo namreč za veliko več. Za organizirani napad s palicami in drugimi trdimi predmeti, ne za izpad navijača, pač pa za premišljeno akcijo proti navijačem druge države. Ministrstvo za zunanje zadeve dogodka javno ni obsodilo. Predsednica vlade Alenka Bratušek o tem ni govorila. Tudi Borut Pahor se svojim španskim prijateljem ni opravičil.
Nasilje vedno rodi nasilje, v družini, na delovnem mestu, na športnih igriščih, v družbi. Policijski prijemi za nasilneže niso dovolj. Do takšnih dogodkov bi moral v družbi veljati konsenz ničelne tolerance.
