Matjaž Vodeb najraje peče palačinke. To običajno počne ob koncih tedna na trnovski plaži ali pred Maksijem, ko se tam zberejo gruče mladih. Palačinke deli kot nagrado tistim, ki za seboj počistijo smeti, ali pa kar tako, da se mladim laže približa. Ker ga zanima, kako razmišljajo in kaj čutijo.

Dandanes veliko govorimo o posledicah popivanja mladih, malo pa o vzrokih. Kaj je pravzaprav največji problem mladih?

V Zavodu Bob se veliko ukvarjamo z osipniki, torej tistimi mladimi, ki ne dokončajo šolanja. Zakaj? Živimo v časih, ko mladi nimajo nikakršnih priložnosti in nikakršnih potrditev. Na zavodu za zaposlovanje je več kot 120.000 brezposelnih. Tam boš ne nazadnje pristal, tudi če dokončaš šolo. Nikakršne potrditve torej ni, da trud nekaj pomeni. Tudi tistih mladih, ki naredijo nekaj dobrega, ne prepoznavamo. Nihče jih ne vidi, čeprav najbolj od vsega potrebujejo potrditev. A vse poteka na enak način: šola je brez potrditve, ker itak ni služb, življenje je brez potrditev, ker itak ne moreš imeti stanovanja, družine so brez potrditve, ker so itak vsi mulci na koncu nemogoči. Mi se trudimo ravno za to, za te male potrditve, za to, da se trudiš in dosežeš neki uspeh.

Temeljno načelo delovanja zavoda je aktivna participacija. Če mlad človek ni vključen v proces, ne bo nikoli delal s tako trdno vero, kot če mu prepustiš vajeti. Na to je pozabil tudi šolski sistem. Ko mlade danes nekaj zanima, gredo preprosto na splet, kjer se v dveh dneh lahko naučijo več, kot jih je sposoben naučiti njihov učitelj. In tako sedijo v šoli, ne da bi vedeli, zakaj. Pri nas je drugače. Biti morajo aktivni skozi celoten proces. Skozi to pa se rojevajo po eni strani zelo realne socialne vezi in po drugi motivacija. Mladi dobijo občutek, da je nekomu mar, in da se nekaj da narediti, če se res hoče.
Mladi naj bi bili sicer po splošnem prepričanju preračunljivi in naj bi raje prejemali socialno podporo, kot da bi delali za drobiž ali celo zastonj.

Primarno vlogo pri tem odigra družina. Mladi, s katerimi večinoma delamo, prihajajo iz zelo nestimulativnih okolij, kjer so družine res prepričane, da nič nima smisla. Cilj je, da mladostnika pripravimo prav do tega, da začne rezultate svojega dela videti in ceniti. Pri tem je bistvenega pomena mentorska podpora.
Kaj so ta nestimulativna okolja, o katerih govoriva? So to tiste skupine z roba družbe ali pa je teh s čedalje slabšimi gospodarskimi in socialnimi razmerami vse več tudi med povsem povprečnimi družinami iz »centra«?

Pred leti sem bral intervju z nekim znanim Slovencem, ki je dejal, kako zelo ceni lik svojega očeta, zato ker je bil vedno pravičen. Nobeni starši niso idealni, biti pa morajo pravični. Če kot starš vem, da nečesa ne bom mogel dati, moram razumeti, da tudi od otroka ne smem vsega zahtevati. Pred časom sva se nekoliko sprla z Mirjano Ule, ki me je vprašala, kakšen je profil naših udeležencev. Odvrnil sem, da so vsi z odsotnim očetom v družini. Ni očeta, ki bi udaril po mizi! Tudi če ni fizično odsoten, se raje odmakne, se zlekne pred televizijo. A ta oče je tisti, na katerega družina računa. On mora zagotavljati varnost, strukturo, jasna pravila, hrbtenico. Tako se recimo dogaja, da ko se mladostniki napijejo do nezavesti in policija pokliče njihove starše, ti preprosto ne pridejo po svojega otroka.
Je tudi to eden od razlogov, da mladi toliko pijejo?

Kaj jim pa preostane v tem svetu? Ne pravim, da je popivanje opravičljivo. A živimo v družbi visoke predprogramiranosti, nekih visokih pričakovanj, vnaprej določenih standardov, kaj je dobro, kaj slabo, kdaj se mora kaj početi. Ni nobene norčavosti, nobene razposajenosti, nobene svobode duha. Saj veliko staršev se tudi v preteklosti ni imelo časa ukvarjati z otroci, a so ta manko nadomestile vrstniške skupine. Danes smo jim to vzeli. Otroke in mlade želimo imeti doma, kjer jih lahko nadzorujemo. In potem presedijo vse dneve za računalnikom, odtujeni in sami.
Vam mladi res rečejo, da pijejo, da bi pozabili na realnost?

Res. Življenje je tako ali tako sranje. Kaj pa boš. Nekdo si malo žile reže. Nekdo ima svojega lastnega človeškega kužka, ki ga tepe. Spet nekdo drug krade. Itak nihče ne opazi, kar koli že počneš.

Sam sem šel čez to kot starš. Ko je bila moja hči najstnica, nisem spraševal o stvareh, na katere bi za odgovor dobil laž. Sem pa ves čas skušal vzpostaviti temeljno zaupanje – vem, da boš šla ven, da boš tudi kaj spila, vem pa, da boš to počela odgovorno. Če pa boš kdaj v dilemi, pokliči in povej.

Pomembno je, da mladi dobijo potrditev pri starejših, da čutijo zaupanje. Res pa je, da tudi če bodo mladi dobili vse objeme in poljube, ki jih potrebujejo, to ne pomeni, da bo trnovska plaža samevala.

A mi starejši si domišljamo, da bomo sprejeli neki zakon, ki bo vse to uredil – mi, ki sploh nismo na teh javnih krajih. Njih, ki bodo posledice prenašali naslednjih nekaj desetletij, pa nič ne vprašamo. Čeprav je njim najbolj jasno, kakšni so problemi in kaj bi bile možne rešitve. Oni problematiko prekomernega uživanja alkohola in drog poznajo bolje kot mi. Mi pa se še zgražamo, češ, zakaj bi se pa z njimi pogovarjali.
Z mrežo Mlada ulica ste presegli to in začeli poslušati prav mlade. Kako je nastala ta mreža?

Ko se je zgodil uboj na trnovski plaži, me je poklicala vodja občinskega urada za mladino Mateja Demšič in rekla, da moramo nekaj storiti. Tako smo začeli, pri čemer Zavod Bob ostaja koordinator in sodeluje z drugimi partnerji v mreži. To so študentska društva, ki svoje člane in druge študente animirajo za ulično delo. Tako sodelujemo s psihologi, andragogi, socialnimi pedagogi in drugimi. Trenutno jih je dejavnih 29, vsi so šli skozi dva sklopa izobraževanj. Učimo se predvsem načinov neinvazivnega pristopa do mladih, aktivne participacije, tudi prve pomoči in tako naprej.

Mladi, ki jih srečujemo, nam jasno povedo, pridite še kdaj, z vami se počutimo varne. Ko jih vprašamo, kaj pa policisti, odvrnejo, da jih je še premalo. To so vrstniška druženja, oni so v tej situaciji izzvani, da morajo biti zraven. Ko se pojavijo neke nevarne ali čudne situacije, se ustrašijo. Z nami se počutijo bolje. Ne domišljamo pa si, da jim lahko solimo pamet. Nikoli jim nismo rekli, da morajo pobirati smeti. Dali smo jim pač košek in jih povabili, naj za nagrado pridejo na kakšno palačinko. To je to sobivanje, daj-dam odnosi.

Kaj je torej naloga družbe, starejših in učiteljev, kar zadeva mlade?

Sodelovanje in sprejemanje. Moja naloga bo opravljena, ko bom palačinke pekel skupaj s tistimi sosedi, ki so zdaj tako nastrojeni proti tem mladim.
 
Vir / Avtor:  Barbara Smajila

Foto: Jaka Gasar)